Namig za izlet: Viševnik

Jutro. Vožnja v osrčje gozdnate planote. Rudno polje. Izhodišče. Stopila sva na pot, šla mimo tabora, preskočila električnega pastirja, trave, cvetice, rosa. Meni še kako znan vzpon mimo žičnic, spomini. O številnih zimskih dneh, ko sem tu zgoraj, s tem ali onim, tudi sam, čez Zlate vode vlekel sled do vrha. Kajti prav tako je. Viševnik je prvovrsten cilj v vseh letnih časih, spomladi, ko sneg počasi izginja in se pokažejo izpod suhih trav prve cvetice, poleti, ko sončna sparina greje glave in zahteva hitro in dobro hidracijo, jeseni, ko posamezni macesni rumenijo in hladen veter oznanja čas, ki prihaja. Zimo. Ta je seveda čudovit letni čas, ko smuči drsijo navzgor in spust z vrha pomeni za izkušene turne smučarje lušten začetek dneva, za začetnike pa prvovrsten izziv. V vsakem času je torej vredno priti na ta razglednik nad Pokljuko, Rudnim poljem, ki je največkrat izhodišče.

Zlate vode

Kaj veliko res ni razmišljati, iskati. Če smo prvi, sledimo nekaj preprostim napotkom, uhojeni sledi. Če smo bolj pozni, zgolj številnim predhodnikom, ki se vzpenjajo pred nami ali celo že spuščajo. Tudi to je možno, če smo predolgo vlekli dreto. Z Rudnega polja se odpravimo v smeri manjšega smučišča, zavijemo po travnikih ob žičnicah, najprej spodnji, nato zgornji do vrha smučarske proge. Od tam  nas steza po žlebu, ki se proti koncu usmeri levo in zoži, pripelje do Zlatih voda, manjše uravnave. Prečimo jo in se vzpnemo na drugi strani pod vršiček Plesišče, kjer zavijemo desno. Poraščeni greben nas pripelje na široka travnata pobočja pod vrhom. Vzpon preko njih praviloma ni nevaren, seveda pa pozimi ne smemo zanemariti možnosti spontanega proženja plazov. Vršna piramida je sedaj že dobro vidna, do nje pridemo zlahka, sam vzpon na vrh pa zahteva še zadnjih nekaj naporov, globokih vdihov in predvsem varen korak.

Viševnik

Z vrha se vidi daleč in naprej, zato si le odpočijmo, se razglejmo, dobro je vedeti kaj vidimo. Če ne vemo, le koga vprašajmo, skorajda ni verjetno, da bi bili na vrhu sami. Nato pa se napotimo, kamor želimo. Nazaj po isti poti, naprej v smeri Srenjskega prevala. Povsod se odpirajo nove in nove možnosti, zgolj hoditi je treba. Seveda pa brez zaklada ne gre. Saj smo vendarle geolovci. Na vrhu Viševnika je tudi zaklad, ki ga ni pretežko najti. Le pozimi znamo ob nekaj več snega imeti kar težavo, tako z dostopom kot iskanjem. Sicer pa bi se o zakladu vedlo povedati še marsikaj. Tudi o legendarni piksni zelene barve in zlatega napitka, ki je kar predolgo čakala na naslednjega najditelja. Vredna zanesljivo več kot kakšen ftf, je nato tekočina priznanih pivovarskih mojstrov le stekla po nekem grlu. Katerem? Ne vem. Pa niti ni važno. Pomembno je zgolj, da mu je dobro dela. In naj tudi vam, privoščite si jo. Sami ali še bolje v družbi s prijatelji.

Razgled