Namig za izlet: Vremščica

Dan je nežno potegnil svetlobo preko kamnitih hiš, starega trga s tehtnico in kamnitim vodnjakom. Senožeče so zgolj eno izmed izhodišč na ta cvetoči hrib, ki na prepišnem mestu ponuja razglede na vse strani. Vremščica. Vredna obiska, vredna vsake stopinje, rahlega napora. Za to, kar človeku ponudi. Vse od izhodišča. Po cesti mimo kamnitih hiš, do roba kraja in naprej v gozd. Senčna pot nas pelje proti cvetočim travnikom.

Pisani hrošč leze na svoj prvi današnji cvet, jaslice v duplu drevesa so še izpred dni. Na robu poletja se barve razlijejo po zelenih pobočjih, svetijo s kapljicami jutranje rose. Rumena, vijolična, bela. Nekatere skoraj odcvetele, druge v najlepši obleki, tretje morebiti šele prihajajo. Bel oblak na modrem nebu se ugnezdi ravno nad vrhom. Samotno drevo, dolga dolina, nov vzpon, vedno lepši razgledi. Mlade vejice brinja in prav takšne jagode ob starih, ki se še niso obletele. Zadnja strmina, steber na najvišji točki. Ki označuje razglede, da veš, kam usmeriti pogled in kaj začudena duša vpija. Kajti vidi se daleč in še naprej. Do bližnjih sosedov in oddaljenih strmali. In mesta, kjer stoji cerkvica sv. Urbana, tam na robu, od koder gredo poti zgolj še bolj strmo navzdol. In do zaklada, seveda.

Pa ni samo cerkev z zvončkom pravih želja tista, ki pritegne. Okoli nje je še vse kaj videti. Frančiškovo zavetišče, Marijino kapelo, vse je vredno obhoditi, pogledati, si zapisati v spomin. Kajti prav je, da tam ostane, za dni, ko nas tu ne bo. Preko vrha se znova odpravimo navzdol. S postanki seveda, saj na takšnih cvetočih njivah ni, da bi kar hitel. Pa tudi pot ni dolga, tudi če gremo kar po isti, če volje za pravo kroženje ni. In saj vedno na isti poti, obrnjen pa v drugo smer, vidiš toliko novega. Kar prej sploh nisi opazil. Ali pa se ti ni zdelo pomembno. Pa vendarle je. In zato je prav tako. Znova so bile tu kamnite ograje, prav takšne hiše, trgi. Kjer se je vredno ustaviti, začutiti duh časa, obet prihodnosti.