SLO MATRIX se spravi nad matrico

Ne, tukaj nekaj ne štima. Že dolgo sumim, da to ni resnični svet in da smo ujetniki matrice. To bo potrebno raziskati. In kot je to nekoč že storil Neo v neki drugi dimenziji, smo se s teorijo zarote ukvarjali: Pustolovci, Kinčoropi, romtim, bojanK, Gamsek, krossnik, tomislav68, Rožmani, NiSEM, Larsus cisalpinus ter stric Google (aka Oracle). S pomočjo “ključarja” bucarja smo se prebijali skozi skrivnosti velikega arhitekta Matrice in v pičlih dveh tednih pridobili vse koordinate za uspešen napad nanjo.

Vse skupaj se je začelo v prvi polovici aprila na Tomovem (tomislav68) praznovanju 50-ke. Romtim je omenil super uganke v Avstriji in Kinčoropi je kot običajno takoj zagrabil v nastavljeno vabo. Zahodno od Gradca so namreč trije geolovci postavili geoart 81 MATRIX z ugankami s težavnostjo od D1 do D5 z vsemi kombinacijami terena od T1 do T5. Torej, 81 ugank, 81 keškov, vsak s svojo D/T kombinacijo. Pustolovec je predlagal “blitzkrieg” in naslednja dva tedna je minilo v epskem skupinskem reševanju ugank. Vrtenje zemlje se je takrat za nas ustavilo, noč je bila nenavadno kratka, služba pa je padla po lestvici prioritet močno navzdol. Vsakemu od nas, ki je zamudil uro reševanja, je bilo izredno hudo.

Razrešili smo torej vseh 81 ranljivih točk matrice in pridobili končne koordinate vseh geo zakladov. Potrebno se je bilo še spraviti na teren in uničiti del še nepopisanega dnevnika. Zaradi obveznosti smo poletje kar preskočili in iskali datum za napad na matriko v zgodnji jeseni. September je prišel kar prehitro in kljub zelo nabutanemu urniku je Romtimu, Bučarju, Larsu in meni bolj ustrezala dvodnevna geo ekspedicija med tednom kot čez vikend. Tudi Kinčoropi si je uspel prilagoditi delovni čas in se pridružiti že zbrani ekipi. Dan pred odhodom sem si šel k ekipi Emahana izposoditi plezalno opremo. Pozno zvečer si je tudi Matej uspel zrihtati dva prosta delovna dneva (ima pač potrpežljive stranke) in se nam na odpravi priključiti pet pred dvanajsto. Ker je bil naš glavni adut za plezanje, sem mu opremo prijazno “posodil” nazaj. 😀

Odhod ob štirih zjutraj iz Ljubljane je bil bolj ali manj sprejemljiv za vse. Celo Kinčoropi, ki je doma uro vožnje od prestolnice, žal “v napačno smer”, se nad zgodnjo uro ni pretirano pritoževal. Obljubljena kava šoferju Mateju na počivališču Tepanje je odpadla, saj je bila restavracija še zaprta. Morali bi se ustaviti 100 metrov prej na bencinski črpalki in tam vzeti “coffe-to-go”, pa bi bil Matej potolažen, tako pa ga je pomiril šele najden jurček enkrat sredi dneva.

Pri temperaturi nekoliko stopinj pod ničlo smo se okrog sedmih zjutraj z dvema avtomobiloma pripeljali do prvega zaklada v matrici in dvanajst urni delavnik se je lahko pričel. Šiht kot šiht, saj verjetno veste kako je obdelati takšen trail. “Optimizacija”, bi rekel kolega NiSEM. Šofer nas vrže ven na začetku poti in nas pričaka na drugi strani hriba, med čakanjem na ostale “deluje” tam. Ko uspe met vrvice z utežjo na prvo drevo, del ekipe pleza, drug del gre metat utež na naslednje T5 drevo. Točno v takšnem ritmu je potekal ves dan… in ob mraku je bila matrica razkrita.

Zadovoljni in nekoliko utrujeni smo prišli do našega penziona že v trdni temi. Za brezplačen “wellcome drink” smo naročili pivo. Nekateri so si privoščili še hamburger, drugi skutin zavitek. Potem pa še eno… in za lahko noč še enega “ta kratkega” – tudi na račun hiše! Ja, Avstrija je res turistično razvita: pripravili so nam dva sončna dneva, romantično polno luno, makadamsko cesto, ki je boljša od večine naših asfaltnih cest, meni so nastavili tri jurčke (kot so v Jugi nastavljali jelene Titu) in … ja, še mušnice imajo nekako bolj rdeče.

Odlično asimilirani Lars je našel daleč najcenejše prenočišče v širši okolici Matrice. Zajtrka v ceni nočitve ni bilo, zato sem obljubil, da zanj poskrbim jaz. Hemendeks naj bo. Na koncu smo jutranji jedilnik prilagodili situaciji na terenu in na mizo smo namesto jajc in šunke dobili jajca z jurčki. Kot šef kuhinje sem bil zelo zadovoljen z odzivom strank. Na moje retorično vprašanje: “Je vse OK?”, so jed vsi tako hvalili, da je bilo že sumljivo… hmm, zelo sumljivo. No, važno je, da smo preživeli.

Ker smo bili prvi dan zelo marljivi in smo že v enem dnevu oddelali vse kar smo nameravali v dveh, smo drugi dan vzeli nekoliko bolj ležerno. Po zajtrku smo se odpravili na potep po planoti, ki s svojim visokim barjem zelo spominja na Roglo. Čisti užitek.

Na poti proti domu seveda ni šlo brez postankov. Oddelati smo morali še nekaj keškarskih uric, popoldne pa smo se ustavili na domačem Jezerskem, kjer smo dokončno obračunali med seboj. Finančno, seveda! V praktično prazni gostilni ob idiličnem jezeru smo čakali vsaj pol ure na večerjo, medtem pa smo vsi morali “nekaj” plačati Larsu… saj veste tisto o nogometu, kjer se 22 nogometašev podi za žogo, na koncu pa vedno zmaga… Kljub temu, home sweet home.

Matrica je torej razkrinkana! Razen, če je matrica v matrici… hmm, morda pa še nismo razvozljali čisto vsega!?!