Z otroki po zaklad: Zakladna stena
Ko je naš starejši nadobudnež lani na zaključnem taborniškem pikniku že drugo leto zapored s prijatelji našel zaklad, nas je zadeva le premamila. Tako smo na poletne počitnice odrinili s slabimi 44 najdbami. Druga plat avanture je, da smo iste kraje, kamor hodimo že od mojih majhnih nog, videli v čisto drugi luči. Od vseh naših najdb so se otrokom najbolj prikupile ruševine Svetega Jurija.
Možni izgled kaštela Svetega Jurija (tudi Santi Quaranta) z nižje ležečim pristaniščem.
Po privajanju na obmorsko klimo v bližnji vasici smo potrebovali nekaj dni, da smo se podali na prvi lov. Letos je bilo vreme bolj naklonjeno drugim prostočasnim aktivnostim, kot pa kopanju in poležavanju ob morju, tako se je dalo otroke nahecati za napad na Zakladno steno, kot smo jo krstili kasneje.
Čeprav je bila serija treh zakladov (Mirna, Krš – Il Carsismo – Karst, Sv. Juraj ruins), ki ležijo nad dolino reke Mirne, nam najbližja, smo potrebovali kar tri obiske, da smo omenjeni zaklad tudi ”našli”.
Tloris kaštela Svetega Jurija na Mirni.
Ob prvem obisku smo se na avanturo v sosednjo vasico podali peš z dvema otroškima vozičkoma, poganjalčkom in majhnim otroškim kolesom, kar je bil že sam po sebi manjši podvig. Odkar smo dobili priključek na Istrski ipsilon in povezavo naprej na Motovun, je prej samotna cesta, postala prometnejša in zelo nevarna za prečkanje. S prvim zakladom v bližini lokalnega pokopališča ni bilo težav, z drugim zemeljskim tudi ne, zapletlo se nam je pri pregovornem ”v tretje gre rado”.
Informacijska tabla ob vaškem pokopališču.
Zadnji del poti je opustela makadamska pot, ki vodi v dolino Mirne, katero so včasih kmetje uporabljali za dostop do svojih parcel na izsušeni zemlji. Namreč dolino je še v bližnji preteklosti zalivalo morje in je sedajšnja podoba delo človeških rok. Zato ima Mirna strugo, kot bi jo z ravnilom potegnil in ker je gladina nižja od višine morja, je pri Antenalu (kamnolom) ves čas delujoča črpalka. Zaradi mešanja sladke in slane vode je področje delte naravni rezervat.
Počitek na samem robu pri zakladu Mirna. Podoben razgled nad dolino se nam ponuja tudi pri zadnjem.
Torej na nekih pol poti do doline nas pozdravi informacijska tabla z opisom davno razpladleg kaštelirja Sv. Jurija in pestrega prazgodovinskega dogajanja. Tam pa se je naša avantura šele dobro pričela, čeprav smo bili že dodobra izmučeni od dolge poti. Na tisti točki cesta zavije proti dolini, ob našem prihodu ni bilo nikakršnega vidnega znamenja kam naprej. Ker točka ni zanimiva domačinom, niti tam naokrog pogosto ne hodijo, je nemogoče vprašati za pot. Večini zakladolovcev to ne bo predstavljalo težave, zadnji konec poti se je pač potrebno prebiti skozi zaraščeno divjino. Priporočamo pa dolge hlače zaradi trnja in sredstvo proti komarjem.
Vmesni postanek z iskanjem ustreznih odgovorov pri zemeljskem zakladu.
Obiti moramo edini vidni ostanek nekoč mogočnega kaštelirja, ki je imel strateško točko nad vhodom v dolino, cerkvico Svetega Jurija. Do tu smo odvrgli že vsa prevozna sredstva in pomagala ter se počasi bližali točki nič. Ponujal se nam je fantastičen razgled na dolino, ki pa ga sedaj kazi avtocesta in dolino dobesedno preseka na dvoje. Nedaleč stran od mesta, kjer vsako leto počitnikujemo, smo tako po zaslugi novo odkrite igre odkrili pozabljeni mistični kraj, ki ga še domačini ne poznajo več.
Ko najdemo zgornjo tablo, se avantura šele prične. Fotografiji na njej sta pomotoma zamenjani.
Ko smo se prikopali do ostalin obzidja, se je pričelo besno iskanje zaklada. Za manjše otroke kraj v resnici niti ni primeren, ker je zid na mestih krušljiv. Dodatno, iskanje otežuje tudi nadležno trnje. Naš prvošolec pa je bil nad krajem čisto navdušen, saj je imel občutek, da je odkril čisto pravi pragozd. Ker nam je sama pot vzela veliko časa, nas je kmalu zajel mrak, da nam ni uspelo dodobra preiskati vseh možnih skrivališč. Pot domov je potekala v trdi temi in občasni tišini, saj so bili otroci izmučeni. Dodatno je bilo treba nositi še otroško kolo, ker je na zadnjem delu poti izpustil dušo.
Redki ostanki nekoč mogočnega kaštela. Ohranjen je še del zidu in nekaj obrambnih stolpov.
Naslednji dan je bilo ponovno slabo vreme in ker nam nenajdeni zaklad ni dal miru, smo se odločili za vnovičen naskok Zakladne stene. Tokrat smo se raje z avtom odpeljali do makedamske poti in si ponovno brusili podplate do točke nič. Tu se je izkazala naša neizkušenost, saj bi z današnjim vedenjem, že ob prvem obisku posumili na izginotje. Po drugi strani pa, kdo bi s takega neobljudenega kraja odnesel plastično škatlico? No, zapisi predhodnikov so nakazovali ravno to. Steno smo preiskali z vseh strani, pretaknili vsako luknjo, a nas je na koncu praznih rok pregnal dež.
Ostanki cerkvice Svetega Jurija s tipičnim zvonikom na preslico.
V naslednjih počitniških dneh smo glede izginulega zaklada skušali kontaktirati lastnika bb1411. Z odkritjem okoliških zakladov smo prišli do legende mirobori-ja, ki mu taisti Bojan pomaga pri vzdrževanju njegovih istrskih zakladov. A naša poizvedovanja niso obrodila sadov. Do konca avgusta je bilo zabeleženih še nekaj DNF-jev, a s približevanjem povratka domov, smo se vseeno odločili nadomestiti zaklad.
Nepogrešljiv nabor stvari vsakega spodobnejšega zaklada.
Ker v tretje ne gre samo Rado, temveč tudi Kremenčkovi v Zakladno steno, smo se za zadnji obisk kar z avtom odpeljali do informacijske table, saj smo dodobra spoznali dotično pot. Škatlico smo opremili s potrebnimi pritiklinami in jo nabasali z drobnarijami, plus obližem za praske. Ker smo imeli škatlico že nekaj dni lepo pripravljeno za skrivanje, nam je skoraj ušlo, da moramo tudi sami pribeležiti najdbo v dnevnik.
Tako se je razpletla le ena izmed naših poletnih dogodivščin povezanih z igro neizgovorljivega tujega imena. Če se boste potikali ali kolesarili v okolici Novigrada, saj imajo zgledno urejene kolesarske poti, vas toplo vabimo v ”naš” divji košček narave.
Skupinska fotografija po uspešno zaključeni akciji
