Z otroki po zaklad: Gremo na morje

Kaj imajo skupnega dan reformacije, božično-novoletne pesmi in morje? Zagotovo ne prav veliko. Ali pač?

Na začetku krompirjevih počitnic je mlajši moški predstavnik naše družine izjavil, da bi rad šel gledat ladje na morju. Mi pa par kilometrov predaleč in ura nekoliko prepozna za pot do obale. Tako je padla odločitev, da gremo na morje ravno na dan reformacije. Že odločitev je bila reforma sama po sebi, ker proti morju odrinemo zelo redko.

Razgled na Mesečev zaliv

Jutro smo preživeli v stilu sprememb. Vstali smo prej kot običajno in od doma odrinili pred poldnevom. V avtu sem takoj za prvim ovinkom zaslišala želje, naj tokrat poslušamo kak drug CD in Tomaž Domicelj je tako na zadnji oktobrski dan končal nekajtedensko turnejo v našem kangooju. Mož je iz škatle slavnostno potegnil drug CD. Zlata zvezda na njem se je zableščala in povzročila mojo pritožbo: “Ne, no, to so božične in novoletne pesmi.” Z zadnjih sedežev so me preglasili trije glasni: “Ja!” Ker večina zmaga, smo proti Ljubljani vozili v decembrskem vzdušju, ki mi je kmalu postalo všeč in je trajalo vse do trenutka, ko smo zagledali Nanos. Pepi Žbaradorija se je nato požvižgal na Silvestrski poljub in tako je potem vse do Strunjana z nami vztrajal Iztok Mlakar.

Pestro življenje v Mesečevem zalivu (Zalivu sv. Križa)

Navigacija je Strunjan zgrešila, a smo zmoto hitro spoznali in že smo se znašli na ne čisto polnem parkirišču z ne previsoko parkirnino. Potem pa hitro proti obali. Navdušenje otrok. Preverimo, če je voda res slana. Je. Pa še precej topla. Ko zagledamo nekaj kopalcev, nam postane žal, da smo kopalke in brisače pustili doma. Ob sprehodu ob klifu ugotovimo, da se je očitno enako zgodilo tudi nekaterim drugim. S pogledom preverim, če je morda kje tabla, ki označuje, da smo zgrešili pravo plažo. Ker je ni, veselo skakljamo naokrog v tekstilu od peta do vratu. Otroci občudujejo polžke, morske vetrnice, rakovice in školjke. Koliko zanimivega!

Romarska cerkev Marijinega prikazovanja v Strunjanu

Sonce, vetrič, šumenje morja, lepi razgledi … skoraj bi pozabili, da smo prišli tako daleč, da si ogledamo še kaj in najdemo vsaj en zaklad. Tako dvignemo sidro in ob obali oprezamo za odcepom proti vrhu klifa. Ker ravno na možnem odcepu počiva gospod brez kopalk, v izvidnico pošljem moža. Čez par minut že dobim klic, da je pot lepa in bomo šli kar tam. Ne mine minuta, ko najmlajša izjavi: “Mami, mene kakat!” Čar izletov z otroki … In tako mož dobi povratni klic, naj lepo sestopi, ker je naš naslednji cilj WC. Pot do tja nas seveda utrudi, zato sledi malica s pogledom na morje, potem pa smo končno nared za pot po robu klifa. Sprehodimo se ob zdravilišču in kmalu zagledamo markacijo evropske pešpoti, ki ji pridno sledimo. Tako pridno, da zgrešimo prvi zaklad na tej poti. Ob negodovanju mlajšega dela ekipe se vrnemo za kakšnih dobrih 100 metrov in najdemo škatlico, v kateri je celo prostor za pošastka. Če bi bila škatlica večja, bi morda v njej pustili še članico naše ekipe, ki si je ravno v tistem hipu privoščila svoj pošastni program. Grr! A ni tega že prerasla?

Delo solinarjev nikoli ni bilo lahko

Tako v malce sitnobnem vzdušju korakamo po še vedno lepo urejeni in na nevarnih mestih ograjeni poti proti strunjanskemu križu, ki se sveti v soncu. Razgled na morje je naravnost čudovit. Skozi steber z luknjicami si ogledamo Trst, Debeli rtič, Nanos in obžalujemo, da ozračje ni dovolj čisto, da bi videli Triglav. Od križa odrinemo k naslednjemu zakladu, ki je postavljen v spomin na prvi slovenski zaklad. Z najdbo ni težav, v škatlico skoči naslednji kamniti pošastek, mi pa se počasi odločimo za sestop s klifa v naselje mimo lepe romarske cerkve Marijinega prikazovanja. Ob prihodu na parkirišče ugotovimo, da imamo do odhoda še več kot uro časa, c:geo pa nam kaže, da je pred nami še ena zanimivost, Stjuža, edina slovenska laguna. Na tabli preberemo, da je bila nekoč odprt zaliv, potem pa so pred več kot 200 leti zgradili nasip. Danes je z morjem povezana le še preko kanala. Sprehodimo se ob njej, v mraku opazimo nekaj ptic, navigacija pa kmalu sporoči, da smo blizu nove najdbe. Zaklada pa nikjer. Table kažejo, da dostop naprej ni dovoljen, zato se vrtimo na tistih par metrih, dokler v obupu ne začnem prebirati zadnjih vpisov. Aha, spoiler slika menda pomaga. Pa poglejmo. Res je! Zaklad najdemo, opravimo klasično proceduro, potem pa prek novega mostu odidemo še do solin. Mraz že pošteno pritiska, a si vseeno preberemo zanimivosti na informacijskih tablah in ogledamo pripomočke solinarjev.

“Parkirišče” ribiških čolnov

Morje večerno zadiši, zato se vračamo ob obali. V avtu najprej napademo ostanke piškotov, kruha in salame. Kmalu smo nared za odhod. Iztok Mlakar odstopi oder Adiju Smolarju, vklopim navigacijo in že se peljemo domov. Vožnja v temi mi sicer ni najljubša, a na praznični dan brez družbe tovornjakov in prehude gneče hitro mine. Doma se pošastno utrujena po večerji kar oblečena zvalim v posteljo in zaspim še preden se ostali zvrstijo v kopalnici. Ja, izlet na morje res ni kar tako!

Slovo dneva