Beli zakladek v belem snegu

1. del: Slivnica

Ali iščete zakladke tudi pozimi? Ali preverite atribute preden se odpravite do njih? Predvsem tisti atribut, ki prikazuje snežinko, ki seveda pomeni, da je zakladek dostopen tudi pozimi. Zadnjič smo šli na zimski izlet na Slivnico nad Cerkniškim jezerom. Maribor je bil brez snega, tako da ga tudi tam nismo pričakovali dosti. Po 2 urah vožnje smo parkirali v Cerknici, okoli nas pa … kupi snega, povprečno pa povsod več kot pol metra. Sneg je zapadel prejšnji dan, pot na Slivnico pa je na srečo že bila zgažena. To je neke vrste lokalna romarska pot, kot je pri nas v Mariboru pot na Pohorje. Do vrha smo imeli kakšni 2 uri hoje, vreme pa delno sončno z možnostjo izboljšanja.

Na hribu je 6 zakladkov, ob naši poti pa le 2. Prvi Gradišče sploh brez atributov, drugi Cosumap 2 pa s snežinko. Prijateljica Petra je rekla, da drugega že ima, tako da je bil naš fokus zakladek Gradišče. Petrino sokolje oko je doma na sliki že zaznalo počeno vejico na drevesu, ki bi nas kljub snegu lahko pripeljala do želenega cilja. Po kakšni uri hoje smo prispeli na razpotje.

»Dajmo fantje, a mi boste pomagali? Samo ta mi še manjka na Slivnici, pa zaradi njega ne mislim nazaj hodit.«. Po pravici povedano, v takšnem snegu NiSEM imel želje po iskanju zakladkov, niti se doma NiSEM nič pripravil. Ampak punca je vedela, kaj želi in 2 junaka (ali pa »bedaka«) sva se odločila pomagati. Zagazili smo v sneg … kako naj rečem, do jajc. Namig: »Gnil štor pri leskah« v teh razmerah ni obetal neke hitre najdbe. Do točke Ground Zero sicer ni bilo daleč, ampak leske … teh je bilo pa tam okoli vse polno. »Ta je prava!«, pravi Petra, »Tukaj je ta zlomljena veja, ki je na sliki v spojlerju.«. Daj sem lopato … in sem kopal.

Kakšen kubik snega sem že premetal, pa ni bilo ne štora ne zakladka. Počutil sem se kot v Prežihovi črtici »Koplji pod brezo«, ko je ata kopal vodnjak, vode pa od nikoder. Zaradi utrujenosti izvedemo menjavo delovne sile, ko se Petra zadere: »Ne, ne, napačna leska. Ta bo prava!«.

Sledi premik 4 metre azimut 20° in koplji ponovno. Vendar je moj pogled od strani zaznal žarek upanja v daljavi. Sneg ob drugi Petrini leski je bil malo izbočen, kljub temu da ga je bilo kakšen meter. To je kazalo na štor. Stašo koplje in naleti na … štor. Taki razpadajoči, kot iz namiga. Odkopljemo vse okoli, pa NIČ. Njente. Zero. »Kakšne barve pa je?«, vprašam Petro. Pogleda v slike in odgovori: »Bele.«. »Bravo! Bravo! Iščemo torej beli zakladek v belem snegu!«, sem komentiral. Petra še vztraja in rovari s palico okoli štora in … zadene ob belo škatlo.

»Tukaj je!« se je razlegel Petrin KRIK čez belo odejo. Tudi meni se je prikazal nasmešek na usta. »Ha, ha, ha. NiSEM si mislil, da ga bomo našli. To je moj prvi izkopani zakladek izpod snega brez zimskega atributa«, sem bil vesel tudi jaz.

Zelo vesel, moram priznati, kot mali otrok, ki je našel skrito liziko v omari. Vsi smo se strinjali, da je to zgodovinska najdba (brez zgodovinske vrednosti) po primerjavi enaka iskanju igle v senu. Sledil je rutinski vpis s svinčnikom, ker kulice pozimi ponavadi ne pišejo. Zakladek pa smo skrili nazaj v štor in zakopali pod sneg, kjer bo verjetno počakal na spomladanske iskalce med trobenticami in zvončki, ko ne bo več bele odeje.

Sledi nekaj nepozabnih foto utrinkov iz Slivnice s pogledom na Cerkniško jezero:

2. del: Pokljuka

Nekaj deset dni po velikem odkopu zakladka Gradišče smo bili na zimovanju na Pokljuki. Tam je bilo snega še enkrat več, tem nekje okoli 2 metra.

Tokrat sem se na iskanje bolj pripravil. V predpripravah mi je v oči padla Kavka. Najprej sem mislil, da je to kakšna partizanska postojanka, pa je le počitniška hišica enega geocacherskega entuzijasta, zelo verjetno po priimku Kušar. Taka luštna hiš’ca s svojo jaso popolnoma na samem nekaj 100 metrov od poti.

Prebivali smo v vojašnici na Pokljuki in eden izmed izletov nas je vodil na Uskovnico. Kakšno debelo uro oddaljena planinska koča, od koder se lahko hitro vrnemo. Torej bo ostalo še nekaj časa za Kavko. »Damjan, zadnjič smo unega na Slivnici našli v snegu, kaj če bi probali še Kavko poiskat?«, sem navrgel, kljub temu, da sem vedel, da obstaja velika verjetnost, da ga ne bomo našli. Damjana zadnjič na izletu ni bilo zraven, je pa bil deležen našega veselja in vzhičenja, ker me je poklical ravno v trenutku najdbe belega debelega. Sicer pa njemu nikoli ni problem kaj težkega narediti, zato se nas je 5 osebkov iz koče na Uskovnici odpravilo malo prej. Damjan in Franja od DamoSI, zelenec pripravnik na ogledni geoturi Matjaž ter polovica ekipe NiSEM (Simona in Matjaž 2). Na Oruxmapsu preverim, koliko moramo zaviti s poti. Enih 800 metrov po poti, ki je tja grede zgledala, kot da je tam že nekdo hodil, potem pa še čisto malo s poti, tak enih 150 metrov malo v hrib. »Bomo zmogli, bomo ja!«, smo bili složni.

Vse dokler nismo zavili z glavne poti na prvo stransko pot, ki se je po par metrih začela tako vdirati, da je bil končni cilj krepko pod vprašajem. Malo smo se zorganizirali. Franja kot lahki krpljar je šla naprej, za njo jaz kot težji krpljar, zadaj pa ostali trije pešaki. Napredovali smo precej počasi, počasneje kot pa smo planirali za tistih 800 metrov. Ko nam je ta razdalja končno uspela, je bilo pred nami še 150 metrov brezpotja: »Tu ga vžgimo neki levo, tam gor moramo prit!«, je rekel Damjan. In smo šli levo, korak po korak, spet … kako naj rečem, do jajc. Gazili smo, fejst. Simona je vmes stopila na eno malo smreko, ki se je skrivala pod snegom in padla v luknjo. Izvesti smo morali pravo reševalno akcijo, da smo jo spet spravili na površje.

Grizli smo in gazli in tako počasi le zagledali Kavko. Okoli hišice je bilo snega skoraj do žleba, tako da sem samo obrnil z okami, rekel pa nisem ničesar. Pod streho smo odložili nahrbtnike, Franja pa si je dala duška na zasneženi mizi.

»Daj sem lopato!«, je rekel Damjan, »Kje naj začnem kopat?«. Iz spojler slike se je zelo dobro videl napis Kavka, tako da smo azimut zakladka lahko zelo dobro določili, se je pa slabo videla oddaljenost od hiške. To smo ocenili na kakšen meter in zato je Damjan začel kopati kar od hiške proti klopi.

Prvi meter je še kar šlo, spodaj pa je naletel na zmrznjen in zbit sneg. Huston, we have a problem. V takem ledu ga ne bomo nikoli našli. »Damjan ti samo koplji!«, smo ga vzpodbujali. In je šel prvi kubik, in drugi kubik in … nič. Vsi ostali smo zraven, žal, samo gledali, ker smo imeli s sabo samo en komplet lavinskega trojčka (prevod: samo 1 lopato).

Na spojler sliki je bil narisan štor tik ob hišici. Ko je Damjan že kar nekaj časa kopal, je končno rekel: »Daj pokaži ti ta spojler! Kdaj pa je bil ta zakladek postavljen?« »2007«, sem rekel in vsi smo se spogledali. Kakšne 3 metre stran je namreč rastla majhna smrekica, meter visoka, okoli katere smo vsi hodili, vendar se nam je zdela preveč oddaljena. Nismo pa preverili, kdaj je bil posnetek narejen. »Koplji pod smreko«, sem »kot ata« rekel Damjanu in ne boste verjeli, kaj je sledilo. Zakladek je Damjan našel v kakšni minutki. Le kam smo vsi prej gledali?!?!?!? Veselje ob najdbi je bilo neizmerno kljub zlomljeni plastični lopati. Večini je bil to prvi odkopani zimski zakladek brez atributa, meni pa že … drugi.

Sledil je hiter vpis, ker nas je že vse (razen verjetno Damjana) pošteno zeblo. Naleteli pa smo še na en problem. Pot do Kavke je bila dolga, ne po metraži ampak po porabljenem času in tako nas je že na Kavki ujel mrak. Do glavne poti nam je uspelo priti še pred trdo črno temo, od tam dalje pa s samo dvema čelkama v rekordnem času do vojašnice na Pokljuki, ker se nam je mudilo na večerjo.

Seveda je hiter tempo terjal svoj davek, ne samo pri meni ampak tudi pri ostalih. Brez večernega partya sem jaz zaspal že ob 22.00 uri kot ubit, drugi pa tudi.

Za zaključek vas želim vzpodbuditi, da se tudi vi pozimi odpravite kam ven. Naj vas mraz ne ustavi in če vam bo vreme naklonjeno, boste preživeli lep dan. Če pa boste našli še kakšnega belega debela, pa bo veselje še toliko večje. Saj veste, sreča vedno spremlja hrabre!