Kešeriáda 2019 v Bratislavi

Z majem se je začela tudi sezona velikih geolovskih dogodkov. In to kar na polno, saj sta si v dveh tednih sledila dva edina letošnja giga dogodka v Hamburgu in Berlinu. Sam sem imel zmernejše cilje. Pravzaprav najprej sploh nobenih. Kak mesec nazaj pa je svoj prihod v Bratislavo na mega dogodek Kešeriáda 2019 napovedala Erin oziroma Oceansazul, ki je v Geocaching HQ zadolžena za podporo prevajalcem. Takoj sem začel raziskovati možnosti za udeležbo. Zame so ti dogodki zanimivi predvsem z družabnega vidika, kot priložnost za srečanje z geolovci, ki jih poznam ali si jih želim spoznati. Ne bom zdaj napletal, kolikokrat in zakaj sem se vmes odločil, da ne grem, in si potem spet premislil. Na koncu se je vse poklopilo, vključno s prikazom Marije v podobi dekleta, ki je šlo v Bratislavo za vikend z avtom in je iskalo sopotnike.

Tako sem se v petek, 10. maja nekaj pred poldnevom znašel na glavni postaji v Bratislavi. Ravno dovolj časa, da se odpeljem z vlakom v pol ure oddaljeno Trnavo (zaradi hokejskega svetovnega prvenstva za prvo noč nisem uspel najti nobenega prenočišča po svojih željah) in odložim prtljago v hotelu. Trnava me je podnevi prijetno presenetila. Simpatično staro mestece s široko glavno ulico, kjer lokali kar vabijo na pivo. Malo me je spominjalo na Ptuj. Hitro sem opravil s tamkajšnjim virtualom in še z webcam zakladom zapovrhu. Še pred tretjo sem bil nazaj v Bratislavi. In se lotil virtualnih zakladov, ki so se v letu po objavi prvih Virtualnih priznanj pojavili v starem mestu. Niso zahtevni, le pri zakladu v stari mestni hiši se je treba malo potruditi, pozorno prebrati opis in poiskati odgovore v notranjem dvorišču. Tu sem z veseljem pustil favorita.

Težka odločitev na bratislavski ulici

V trenutku norosti sem se odločil, da se do parka Partizanska luka, kjer je bil otvoritveni dogodek, odpravim kar peš. Zračne črte je 5 km, po cesti malo več, če nekajkrat zaideš v slepo ulico in v hrib (ja, precizni GPS napravi navkljub), pa se pot podaljša tudi do dobrih 8 km. Na poti sem vknjižil dva DNF-ja, eno najdbo, pri enem zakladu nekaj 100 m od kraja dogodka pa se mi ni več ljubilo iskati (računal sem, da bo okoli škatlice že gruča geolovcev in se bom samo podpisal, pa sem se uštel). Otvoritveni dogodek sem izkoristil za podaljšan klepet z Erin in domačinom JaSaHram (ves čas mi je bil znan, potem pa sem se le spomnil, da je bil glavni lik v slovaškem filmu za GIFF 2017). Ko smo mu povedali, da smo prišli peš, se nas je usmilil in nam razdelil karte za avtobus. Tako sem ujel zgodnji vlak nazaj v Trnavo. Računal sem, da si bom v katerem od lokalov na glavni ulici privoščil zaslužen vrček. Pa se je pokazala še druga podobnost s Ptujem. Mesto je bilo ob 20.45 kot izumrlo. Še kebab lokali so bili zaprti.

Glavno prizorišče Kešeriade

Kešeriáda – nekakšne geolovske olimpijske igre – se je v soboto začela že ob 9. uri, sam pa sem si privoščil malo daljši počitek in na svetlo prilezel šele nekaj čez deseto. Sobotna logistika je bila malo bolj zapletena, ker sem moral v Bratislavi še do hotela, ki sem si ga delil še s tremi hokejskimi reprezentancami. Tu moram pohvaliti javni promet: hiter, točen in zanesljiv, na mestnih avtobustih so celo USB vtičnice za polnjenje mobilnih naprav. Na dogodek sem prišel šele okoli poldneva, ko so bile različne športne igre že v polnem teku. Poiskal sem Erin, ki je tekmovala v Iron Cacher deseteroboju. Med posameznimi disciplinami – od teka na 4 km do hitrostnega podpisovanja v dnevnik nano zaklada – je bilo ravno toliko časa, da sva v nekaj etapah opravila z lab zakladi. Tujcev je bilo bolj malo, zato pa je bila domača udeležba toliko bolj številna. Videti je bilo, da se udeleženci izvrstno zabavajo.

Hitrostno vpisovanje v dnevnik nano zaklada

Sam bi v tej disciplini dosegel rezultat -50 cm

Zmagovalci tekmovanja Iron Cacher

Vesela druščina zmagovalcev turnirja v malem nogometu

Enkrat sredi popoldneva mi je končno uspelo srečati še Rikitana, enega od soorganizatorjev dogodka, slovaškega pregledovalca in prevajalca, ki je bil tako zaseden z organizacijo in tekmovanjem v nogometu, da je bil raztrgan na vse konce (to dobro poznam). Zadnji dve uri sem preživel na (zaradi dežja) strateškem mestu pod streho, malo klepetal, malo pa vpisoval najdbe. Zaključni dogodek je bil prav tako pod streho in se je razvil v zanimivo debato o različnih geolovskih temah. Presenetilo me je, koliko slovaščine sem razumel, vsaj ko je bilo govora o geolovskih zadevah. Ko smo nekaj čez sedmo zaključili, sem si želel samo še poštenega kosa mesa in vsaj enega vrčka piva. Brez skrbi, mi je rekel slovaški prevajalec JuRoot, tukaj blizu dobiš oboje. In res sem dobil, pa še geoklepeta čez vsako mero v odlični in zanimivi družbi. Tudi nočni avtobusi so v Bratislavi točni in zanesljivi. Le manj jih je, zato sem moral opolnoči do hotela še kakega pol kilometra peš. V nalivu. Brez dežnika. 😮

Erin in Matuš (Oceansazul in Rikitan) med debato o geolovu in sploh vsem

V nedeljo sem razmišljal, da bi se udeležil CITO dogodka, pa sem si zaradi vremena premislil. Lenobno sem rešil dve bližnji uganki, pogled skozi okno je razkril odsotnost dežja in latvijsko hokejsko reprezentanco, ki teka po parkirišču. Naredil sem krog do še enega virtuala na pol poti do starega mesta, pobral tista dva zaklada z uganko, odtaval do še nekaj tradijev, vse skupaj v miru vpisal in zabeležil še vse opažene sledljivčke. Potem pa me je že čakal udoben prevoz nazaj v Ljubljano. Prišel, videl, zmagal. 🙂

Dogodek sam je bil zelo lokalne narave in organiziran z majhnimi sredstvi, vendar prijeten in zabaven. To mi je dalo misliti. Vsekakor smo kaj takega sposobni izpeljati tudi slovenski geolovci. Že naš Geolovski piknik, na katerega ste vsi prav lepo vabljeni, je na podobni ravni, le da je udeležencev manj. Za razliko od slovaških kolegov bi se morali mi že za tistih začetnih 500 prijav ozreti čez meje k sosedom in najbrž še dlje. Ni neizvedljivo, je pa izziv. Bi se ga lotili?