Pokemon Go: uspešnica med lokacijskimi igrami ali enodnevna zabava?
Svet je v teh dneh obnorela igra nadgrajene resničnosti (angl. augmented reality) za pametne telefone Pokemon Go. V njej igralci v resničnem svetu hodijo od lokacije do lokacije in lovijo digitalne pošastke Pokemone. Igra ponuja še veliko več kot le lov. Preizkusili smo jo in malo pobrskali po zgodovini lokacijskih iger.
Ljudje pogosto v še tako resne stvari radi vgradimo kakšno šalo. Nedavno je bila objavljena izvorna koda nadzornih programov računalnikov odprave na Luno (Apollo 11), v kateri lahko med drugim najdemo tudi šaljive vložke Nasinih raketnih inženirjev. Satelitski sistem za globalno pozicioniranje (GPS) je zgradila vojska in njegova primarna naloga je bila podpora v vojaškem spopadu. Hudo resna reč, torej. A že v prve GPS sprejemnike za široko rabo z (takrat še grobimi) zasloni, so inženirji vgradili preproste igrice. Garminov Geko 201 je tako omogočal pobeg iz navideznega labrinta, lahko smo igrali priljubljeno kačo (Snake), kjer si nisi smel stopiti na rep, v igri Smak pa smo teptali gekone, ki so se naključno pojavljali v bližnji okolici.
Zgodbo o razvoju naše najljubše lokacijske igre Geocaching poznate. Vzporedno z njo je podjetje Groundspeak razvilo še nekaj dodatnih iger, kot sta Waymarking in Wherigo. Slednja, ki je sicer tudi del geolova, je bila vdelana v nekatere GPS naprave in temelji na programskem jeziku Lua. V njem je mogoče sprogramirati preproste (Secret of the Ocean), pa tudi zahtevnejše igre (Pacman ali Cluedo). Gotovo ste med iskanjem zakladov že naleteli na kakšno zanimivo Wherigo igro. Zanje je značilna interaktivnost, vendar brez pomebnejše povezave z resničnim svetom – igra se odvija neodvisno znotraj vsake naprave. To pa ne velja več za igre, ki so svoj razcvet doživele s prihodom pametnih telefonov in stalne povezave v omrežje. Današnji procesorji v telefonih se z lahkoto kosajo s tistimi iz osebnih računalnikov izpred nekaj let, temu sledi tudi zahtevnost iger.
Od leta 2000, ko je postala GPS tehnologija dostopna v civilne namene, so se pojavile številne lokacijske igre. Zelo dober pregled najdete v enciklopediji tovrstnih iger. Ena prvih priljubljenih je bila Zombies, Run! Mnoge igre so napovedali z veliko pompa, a se je po tresenju gore rodila kvečjemu miš (kot npr. Father.io, Endgame ali Enklave). Največjo razširjenost doslej je dosegla igra Ingress razvijalca Niantic Labs, ki je bil do avgusta 2015 del Googla. Niantic Labs je pred nekaj dnevi v sodelovanju z Nintendom objavili še igro Pokemon Go, ki temelji na isti tehnologiji kot Ingress. Čeprav je zaenkrat uradno na voljo le na Japonskem, v Avstraliji in ZDA, kjer je velika uspešnica, se je že razširila po vsem svetu, tudi v Sloveniji.
Če vam je uspelo namestiti Pokemon Go (npr. po teh navodilih), boste igro začeli z izbiro svojega vzdevka in lika (avatarja). Slednjega vsaj zaenkrat kasneje ni mogoče urejati. Po nekaj korakih se boste znašli v razmeroma preprostem vmesniku na prirejenem zemljevidu lokacije, na kateri se nahajate. Po njem se premikate, kot je za lokacijsko igro pričakovati, s premikanjem v resničnem svetu, ob tem pa boste v virtualnem svetu pogosto naleteli na Pokemone. Ujamete jih z metanjem krogle (Pokeball). Med soočenjem s Pokemonom lahko vključite kamero mobilne naprave, da je videti, kot da se je stvor zares pojavil v resničnem svetu. Vsak ujet Pokemon prinša točke izkušenosti (XP), ki jih potrebujete za napredovanje na višji nivo, ter zvezdni prah (stardust) in bonbone (candy), kar uporabite pri razvijanju Pokemonov in povečevanju njihove bojne moči (CP oziroma combat power).
Ko dosežete nivo 5, kar je razmeroma lahko, se igra šele prav zaplete. Na tej točki se morate pridružiti rumeni, modri ali rdeči ekipi, s tem nivojem izkušenosti se vam odprejo tudi točke Pokestop in telovadnice. Igralci igre Ingress bodo takoj ugotovili, da so te točke v Pokemon preobleki postavljene na točkah, ki jih poznajo kot Ingressove portale. Na točkah Pokestop se je mogoče oskrbeti z nekaterimi predmeti, kot so lovilne krogle, ali vanje postaviti vabe, ki privabljajo divje Pokemone. V telovadnici je mogoče uriti svoje Pokemone in se spopadati s Pokemoni igralcev drugih ekip.
Zdi se, da igra, podobno kot Ingress, nima konkretnega cilja. Z igranjem pridobivate točke izkušenosti, lovite raznovrstnejše in močnejše Pokemone (nekateri so zelo redki) in skušate prevladati s svojo ekipo z zavzemanjem telovadnic. Dlje kot igrate, bolj je očitno, da ne gre zgolj za hojo in lov na pošatke, čeprav je spodbuda k aktivnosti na prostem eden ciljev razvijalcev igre. Pri prvih korakih so zelo koristni napotki, ki jih najdete na spletu.
Igra je očitno uspešnica tudi v Sloveniji. Slovenska Pokemon Go Facebook stran je v le nekaj dneh nabrala skoraj 1000 všečkov, na prvo slovensko Pokemon Go srečanje na Kongresnem trgu v Ljubljani je prijavljenih že skoraj 400 igralcev. O Pokemon Go maniji so poročali vsi svetovni mediji. Izpostavili so velik skok delnic podjetja Nintendo in prenašali ista poročila o zapletih in incidentih, ki so jih doživeli igralci, ko so zamaknjeno strmeli v ekrane svojega mobilnika. Vsekakor gre za velik dogodek na področju lokacijskih iger, kamor sodi tudi Geocaching (mnogi geolovci so tudi bolj ali manj navdušeni igralci Ingressa, najbrž so med nami tudi ljubitelji Pokemonov). Vstop prvega multinacionalnega giganta računalniške zabave na to področje utegne biti tista prelomnica, ki bo spremenila pravila igre in premešala karte. Se bo kmalu na tem trgu pojavil še Disney? Bomo imeli namesto Pokemonov kmalu na svojih ulicah kar Vojno zvezd? In kaj to pomeni za geolovsko skupnost? Bo doživetje, kot ga je mogoče izkusiti med lovom na skrite vsebnike, ki obstajajo v resničnem svetu, kdaj dopolnila ali nadomestila nadgrajena resničnost? Ali pa so to jabolke in hruške, ki jih pregovorno ne moremo mešati med seboj?