Pravljično srečanje hrvaških in slovenskih geolovcev

September je zadnja štiri leta mesec, ko utrjujemo prijateljstvo hrvaških in slovenskih geolovcev tudi s konkretnim dejanjem, ne samo z besedami. Glede na tesne stike, ki jih imata obe geolovski skupnosti, bi seveda lahko rekli, da je dejanj skozi celo leto veliko več kot besed. Obe geolovski združenji, Slovenski Geocaching klub in Udruga Geocaching Hrvatska, imata nekaj članov iz južne oziroma severne sosede, meja ni bila nikoli ovira za udeležbo na geolovskih dogodkih ali iskanje zakladov, celo za lov na FTF ne. Zakaj torej še poseben skupni dogodek? To se lahko vpraša samo nekdo, ki se še nikoli ni udeležil Dogodka brez meja oziroma Eventa bez granica … 😉

Letos so prišli za organizacijo celodnevnega dogodka, oziroma za njegovo fizično izvedbo, spet na vrsto hrvaški geolovci. Povabili so nas na posestvo Mlin iz Bajke, nedaleč od Samobora, kjer so nas gostili že pred dvema letoma. Tako smo se v soboto, 21. septembra nabirali od srede dopoldneva, klepetali ob poznojutranji kavi ali zgodnjedopoldanskih močnejših napitkih in čakali, kaj nam bodo snovalci programa iz ekip Heroj_ulice in Bucar pripravili tokrat. Za tiste, ki ste za ta dogodek pravkar slišali prvič in tudi niste odprli nobene od zgornjih povezav: dogodek traja cel dan, kar pa ne pomeni, da se cel dan samo gledamo. Ko se nabere dovolj udeležencev oziroma pridejo vsi pričakovani in nepričakovani, se razdelimo v ekipe.

Zbiranje udeležencev

Prvo, kar pričakujemo z napetostjo, je že način razporejanja. Letos je bilo to prepuščeno čarovniji. Glavna tema dogodka so bile pravljice, tradicionalne in sodobne, z bolj ali manj poudarjenim Harry Potter dekorjem. Zato ne preseneča, da so si organizatorji od nekod izposodili Klobuk izbiruh. Vsak udeleženec ga je dobil na glavo, klobuk pa je nato glede na fizične, metafizične in osebnostne lastnosti presodil in glasno sporočil, ali spada udeleženec med Čarovnike, Vile, Čarovnice, Sirene, Palčke, Zmaje, Velikane ali Princese. Lahko bi rekli, da je kar dobro zadel: po višini morda najnižja odrasla udeleženka je končala med Velikani, tudi postava Vil (z eno ali dvema izjemama) ni delovala preveč vilinsko. A kot rečeno, videz je samo eden od elementov, po katerih presoja klobuk.

Klobuk izbiruh na delu

Ko so ekipe oblikovane, se lahko začne tekmovanje. Prva igra je vedno ogrevanje. Oziroma letos raztezanje: treba je bilo doseči vpisni listek, privezan pod balon na vrvici, ga podpisati z datumom in imenom ekipe, in ga oddati vodstvu tekmovanja (letos sta bila to Hagrid in profesor Raws, slednji v mlajših letih, ko se še ni držal tako smrtno resno). Eni so se znašli bolje, drugi so zakomplicirali, a točke so bile neusmiljeno razdeljene. V drugi igri je šlo zares, saj so morali po štirje udeleženci vsake ekipe pokazati, kako spretno vihtijo čarobno palico. Da bi bili pogoji vsaj približno enaki za vse, so vsi uporabljali isti model iz grobo obdelanega bukovega lesa. Zmagala je ekipa, ki je najdlje obdržala v zraku vsaj dva balona. Kamera je zabeležila, kako je potekala ta zadeva.

Po odličnem kosilu in podaljšanem geoklepetu smo, kot veleva tradicija, ostali bolj ali manj na svojih mestih in preizkusili svoje znanje v kvizu. V skladu s temo tokratnega dogodka so bila vprašanja seveda z mejnega področja geolova in pravljic. Ali morda veste, v kateri slovenski pravljici “mlada geolovka postavi vsebnik velikosti large, pride več najditeljev in imajo celonočni event, zjutraj pa se stepejo, ker je nekdo izmaknil FTF nagrado”? Ali v kateri pravljici nastopajo “trije geolovci, od katerih se dva ponesrečita pri prečenju T5 terena, tretji pa se s T1 terena smeji njuni nesreči”? Ne? Niste edini.

Ko smo bili spet na prostem, je bil čas za močenje (ja, to je dogodek, zaradi katerega se splača imeti več kot eno klubsko majico). Tokrat je bilo treba z vodo napolniti plastenko, ki je bila od vodnega vira oddaljena kakih 15 m. Transport vode je potekal z vodnimi baloni, ki so pot od enega do drugega člana ekipe opravili po zraku. Močili so se večinoma tisti, ki so balone polnili oziroma praznili, krohotali pa so se vsi prisotni. Zadnja resna igra pred umetniškim finalom je bilo zlaganje velikega vpisnega lista na čim manjšo velikost (saj veste, vpisni list mora biti tudi v majhnem vsebniku čim večji). Pripraven nadomestek vpisnega lista je bilo šotorsko krilo, geolovci, ki so stali na njem, pa so ga morali zlagati tako, da niso stopili z njega (če prvič slišite za vpisni list in zaklad in niste prebrali še nobenega prispevka ne tem spletišču: dnevnika v zakladu geolovci v resnici ne podpisujejo tako, da na njem stojijo).

Popoldanska igra zlaganja vpisnega lista

Zadnja igra tradicionalno poskrbi za preobrate, saj prinaša dvojne točke. Če pridete do nje kot vodilni, še vedno lahko strmoglavite v sredino, obratno pa vas nekaj kreativnosti lahko izstreli na sam vrh (v prejšnjih treh letih se je oboje že zgodilo). Slutili smo, da bo treba tokrat napisati geolovsko pravljico. Brata Grimm sta imela za to na voljo desetletja, mi pa zgolj nekaj minut. So pa bili zato izdelki bolj spontani… 😉 Pravljice so ekipe nato na glas prebrale in upale na čim več točk, ki jih vsaka ekipa razdeli po sistemu, kot ga poznamo z Evrovizije. Točkovanje je lahko seveda tudi taktično. Morda so zato v tej igri prepričljivo zmagale Vile, ki so s 16 točkami v tej igri skoraj podvojile dotedanji izkupiček, pa niso prilezle višje od petega mesta. Ali pa je bila njihova pravljica res tako dobra. Presodite sami.

Lars in škratov trail (ekipa Vile)

Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živel Lars. Sovaščani so mu pravili Larsus cisalpinus. Živel je v hišici na robu vasi in cele dneve stikal po gozdu. Nekega dne ga je pot zanesla posebej globoko v gozd. Znočilo se je. Obšla ga je tesnoba. Ker ni več našel poti domov, je pogledal na svojo GPS napravo. A glej ga zlomka, tudi na ekranu je bila tema. Nenadoma je zaslišal šepetanje v grmovju in na pot mu je stopila gručica ljudi.

“Kdo pa ste, fantje in dekleta”, je vprašal Lars.
“Škratje Kremenčkovi smo”, so odgovorili v en glas.
“In kaj počnete v temnem gozdu?”
“Skrivamo zaklade!”
“Hočete reči, da jih iščete”, se je začudil Lars.
“Ne, skrivamo! Išče jih FTF brigada”, so odgovorili škratje.
“Kaj, kakšna brigada … eh, pustimo to. Ali bi mi znali pomagati poiskati pot domov?”
“Ni problema. Poberi vseh 73 zakladov našega power traila in znašel se boš pred domačim pragom, kjer je bonus.”
“Ampak moj GPS ima prazno baterijo”, je zatarnal Lars.
“Pri tem ti pa lahko pomaga samo dobra vila”, so odgovorili Kremenčkovi.

V tistem trenutku je v gozdu zasijala svetloba tisočerih zvezd. Pojavil se je dobri vilinec morskariba. Z enim zamahom čarobne paličice je napolnil baterijo Larsove GPS naprave in nanjo prenesel podatke o vseh zakladih power traila. Lars je srečno prišel domov in keškal naprej do konca svojih dni. Če imate srečo (in če še živi), ga lahko še danes srečate v tistem gozdu.

Bajka o heroju (ekipa Čarovniki)

Nekoč je za devetimi bučkami živel heroj. Heroj je rad geocachiral in vedno je pobiral FTF.

Nekega dne, ko je šel na FTF, ga je prehitela prekrasna princesa in mu pred nosom vzela FTF. Namesto, da bi bil jezen nanjo, se je vanjo zaljubil na FTF pogled, in od takrat sta bila neustavljiva lovca na FTF.

A to ni trajalo dolgo. FTF-ji so se nehali v trenutku, ko sta povila FTF otroka. Ker FTF-ji niso bili več pomembni, si je pustil dolgo brado, dolge lase, mimogrede pa sta dobila še STF otroka.

Sedaj le še občasno prideta iz svojega gradu pogledat, če se v geocachingu še kaj dogaja, če ne drugega, vsaj enkrat na leto, ko si privoščita geolovce iz sosednjih držav.

In kaj je z bučkami? To je zgodba za drugič.

Vse podobnosti z resničnim življenjem so zgolj naključne ali plod vaše domišljije.

Pravljica (ekipa Princese)

Princesa Ivana je živela v gradu. To, da se je ukvarjala z Geocachingom, ni pomemben podatek. Imela je 3,5 pomočnika, ki bi jih lahko imenovali geokešerji, vendar to niso bili.

Princesa Ivana je imela čudovitega ljubljenčka ptiča, ki pa ni bil pravi. Skrit je bil v hišici na vrhu drevesa. Domnevno je bil to 5/5 zakladek. Ptič naj bi ušel iz svojega skrivališča, zato je na pomoč poklicala svoje 3 mušketirje in pol.  Ti so domnevno uporabili plezalno vrv za rešitev ptiča. Ko so se prebili na vrh drevesa, so ugotovili, da ptiča ni.

Bil je pri princesi, kjer je čakal na nov DNF. Tako so vsi skupaj srečno živeli do konca svojih dni.

Geopravljica (ekipa Palčki)

Nekoč pred davnimi časi je živel en zloben bunkelj. Nekega mračnega dne so bunklji krenili na lov. Našli so skupino palčkov, ki so bili ravno na geopikniku. Palčki so jih vprašali, kaj počnejo. Povedali so jim, da so šli na uničevanje zakladov. Palčki so se jim zoperstavili. Bunklji so jih ignorirali in nadaljevali s svojim početjem. Palčki so pobesneli. Staknili so glave in naredili načrt, kako se jim bodo uprli. Našli so vrhunsko rešitev. Obkrožili so jih in se rešili vsakega posebej. Pospravili so vse uničene zaklade, bunklje pa vrgli v ječo. Našli so veliko zakaldov in same zanimive sledljivčke. Ko so pogledali na zemljevid, so ugotovili, da so odkrili trail Geopalček. Srečno so živeli in obnavljali zaklade v Geopalčku do konca svojih dni.

Geo Bajka (ekipa Zmaji)

Nekoć davno, u jednoj dalekoj zemlji, u malome gradu pored Velike Jazbine, živio je patuljak Georg, a svi su ga zvali Geo. Imao je šestero braće. oni su se zvali Tradi, Multi, Mystery, Earth, Virtual i Lab.  Dok su bili mali, često su se igrali sakrivanja sitnih predmeta. I tako su im dani, mjeseci i godine prolazili u igri i veselju. Jednoga dana, sasvim neočekivano, stiglo im je pismo i paket iz dalekog Seattlea.

Draga djeco, nadamo se, da ste svi zdravi, čili i spremni za nove avanture. U paketu, koji vam šaljemo, nalazi se novi uređaj, koji će vam dobro doći u vašoj igri traženja. Sve upute su u kutiji. Puno pozdrava, mama i tata.

I tako je Geo sa svojom braćom započeo svoju geokešing bajkovitu priču.

Iz pravljic nazaj v (kruto) resničnost. Mojstra ceremoniala sta preštevala in seštevala in končno objavila končni vrstni red. Do takrat vodilna ekipa Čarovniki je s povprečnim rezultatom v zadnji igri za eno samo točko morala prepustiti prvo mesto in prestižno skupno zmago ekipi Čarovnice. Veselje je bilo (pri vsaj eni Čarovnici) neizmerno. Tretje mesto sta si razdelili ekipi Velikanov (ki kljub slabšemu rezultatu ni padla z odra za zmagovalce) in Zmajev (ki se je z delitvijo drugega mesta v zadnji igri prebila do delitve skupno tretjega mesta). Za Palčke pa je bila ta konkurenca vendarle malce pretežka. Nič presenetljivega, torej. Končni vrstni red:

1. Čarovnice – 40 točk
2. Čarovniki – 39 točk
3. Velikani – 34 točk
3. Zmaji – 34 točk
5. Vile – 33 točk
6. Sirene – 30 točk
7. Princese – 27 točk
8. Palčki – 20 točk

Hagrid in Raws mlajši predstavljata končne rezultate.

Zmagovalna ekipa Čarovnice (v družbi mojstrov ceremoniala)

Skupinska slika ob zaključku dogodka

Tako je bilo v Mlinu iz bajke v Veliki Jazbini blizu Samobora. Udeleženci so si po objavi rezultatov presrečni padli v objem in si čestitali. Zbrali so se za skupinski portret, potem pa so se s svojimi vozili odpravili na dolgo pot domov. Tisti, ki so imeli pot malo krajšo, so si jo podaljšali še z najdbo enega bližnjega zaklada. Pa še enega. Pa še enega. Kolikor vemo, so vsi prišli srečno domov in načrtujejo srečno življenje do konca svojih dni. Če je teh dni še vsaj malo več kot 350, se bodo lahko udeležili petega jubilejnega skupnega dogodka, ki ga leta 2020 gostimo slovenski geolovci. 😉