S prijateljema na geopotepu (tretji del): Seattle bonus in epilog
Včasih se kljub skrbnemu načrtovanju stvari ne iztečejo tako, kot so bile zamišljene. Ampak še veliko bolje. 😊 Če ste se prebili skozi tri dele trilogije o našem obisku severozahoda ZDA, potem veste, da smo obiskali Original Stash, obalo zvezne države Oregon in potovanje zaključili z geolovom po Seattlu in obiskom sedeža igre Geocaching HQ.
Zadnje geolovsko dejanje našega obiska v deževnem torkovem dopoldnevu naj bi bilo kosilo. Ko so nam prinesli hrano, je bil pravi trenutek, da nazdravimo nepozabni dogodivščini in se zahvalimo lakajkam, ki so nam delale družbo, za zanimivo dopoldansko doživetje. Potem pa … je vibracija telefona v žepu opozorila na prispelo sporočilo. Nič hudega sluteč sem ga prebral. »Požirk se je«, kot bi rekel Iztok Mlakar, »u grli ustavu«.
Torkov bonus
Air France nam je brez ovinkarjenja sporočil, da je naš let za ta dan odpovedan in da so nam že izdali novo rezevacijo za četrtek, dva dni kasneje. »K se ti taka rječ zgodi, ti glava radžonirat neha«, pravi Iztok Mlakar. A ker vendarle ni šlo za enako zadevo, smo se po prvem šoku zbrali in ugotovili, da nimamo druge možnosti, kot da se sprijaznimo z bonus dnevoma in sporočimo domov, naj nas ne čakajo z večerjo. V udobju Cindyjine dnevne sobe in wi-fija sem opravil nekaj klicev in nam rezeviral nov hotel za dve noči. Imeli smo kar srečo. Iskati prenočišče dva dni pred Zahvalnim dnevom ni ravno hvaležno početje, pa sem le uspel najti hotel na robu središča mesta oziroma downtowna. Idealno za bonus geolovske načrte. Na recepciji smo se pojavili še preden je hotelski informacijski sistem zaznal tri nove goste. V sobi smo samo odložili prtljago, iz nje izbrskali geolovsko opremo in odšli … poiskat nekaj bližnjih zakladov. Deževati je nehalo tisti hip, ko smo ugotovili, da je naše potovanje dobilo nepričakovan podaljšek.
Kar za prvim vogalom se je Vanetu uresničila vroča želja najti tako imenovani Lamp Post Cache zaklad. To je za ZDA zelo značilno skrivališče (in tudi najbolj zlorabljeno), pa vendar do bonus dneva nismo našli niti enega takega zaklada. Slika nazorno prikazuje tehniko skrivanja in najdbe. Leta nazaj sem potreboval tri DNF-je, preden sem ugotovil, da je pokrov podnožja ulične svetilke mogoče dvigniti (včasih tako škripajoče, da gre skozi ušesa in kosti). Zdaj veste. Mimogrede, tudi vsebnik je bil klasika: kovinska škatlica pepermint bonbonov Altoids. Eno smo prinesli domov in se bo morda kdaj pojavila kot kakšen zaklad.
Naš hotel je bil le nekaj minut oddaljen od Seattle Centra, velikega kulturno-zabavno-turističnega parka, ki je bil, kot še marsikaj v tem mestu, zgrajen za Svetovno razstavo leta 1962. Prav tukaj je bil nekaj mesecev pred našim obiskom osrednji dogodek ob dvajsetletnici igre geocaching, ki ga je epidemija premaknila v leto 2022. Park se je kar sam ponujal kot popoldansko-večerni geolovski cilj. Mimo virtualnega zaklada The Seattle Space Needle nikakor nismo mogli. Stolp je vendarle ena glavnih atrakcij v mestu. Upoštevali smo mnenja kolegov, da obisk ponuja premalo za ceno vstopnine, in smo si ga ogledali samo od spodaj.
Sprehod po parku, ki je zvečer skoraj privlačnejši kot podnevi, smo izkoristili za še nekaj najdb in tri avanture, ki zajamejo glavne znamenitosti in številne urbane umetnine, razstavljene v parku. Te so vključene tudi v dolg večstopenjski zaklad. Geolovski dan smo zaključili pri fontani s spomenikom poglavarju Seattlu (anglicizirano ime poglavarja staroselcev, ki so naseljevali to področje ob prihodu belopoltih migrantov) in njenem Earthcache zakladu. V temi so vse kamnine črne, a če je v ekipi Vane, ki je bil tudi sicer zadolžen za EarthCache zaklade na tej odpravi, je najdba zagotovljena. V bližini je bilo sicer še nekaj tradijev, a dan je bil dolg in naporen. Do hotela, ostankov kosila za večerjo in zasluženega počitka smo imeli samo nekaj minut.
Pomorska sreda
»Fanta, imam idejo,« sem obelodanil (čeprav je bil zunaj še polmrak) ob zdaj že znameniti jutranji brozgi (drug hotel, a enaka kakovost kave). »Kaj, če bi šli na otok Bainbridge?« Prijatelja sta se strinjala, še preden sem razložil do konca. Bainbridge je otok na drugi strani zaliva Puget Sound, točno nasproti Seattla. Dobre pol ure plovbe z znamenitim zeleno-belim trajektom. Odlična priložnost za pogled na mesto, kot ga še nismo doživeli: z morske gladine. Gremo peš od zaklada do zaklada do pristanišča, ujamemo trajekt okoli enajste ure, na drugi strani poiščemo nekaj zakladov, spijemo kako pivo in ujamemo zgodnjepopoldanski trajekt nazaj. Predlog je bil soglasno potrjen. Oborožili smo se z vso potrebno geolovsko opremo in odšli dnevnim dogodivščinam naproti.
Prvi (nenačrtovano) daljši postanek je bil pri končni točki že omenjenega multija iz Seattle Centra. Zaklad seattle center art tour sem našel skoraj 10 let prej, zato sem točno vedel kam je treba tudi brez navigacije. A na lokaciji se je ustavilo. Iskali smo in iskali, pa nič našli. Spomnil sem se, da sem takrat skrivališče oziroma zaklad hitro zagledal, a nisem mogel takoj do njega zaradi policaja, ki je stal meter stran. Nikakor pa nisem mogel spomniti mikrolokacije in tudi tega ne, kakšen je bil vsebnik. Tema. Niti eden zadnjih najditeljev nam ni mogel veliko pomagati. Odnehali smo in odšli na kavo, spodoben espresso, v bližnjo kavarno. Še nekaj tipkanja in tapkanja ob kofeinu, a namiga, ki bi nas pripeljal do najdbe, ni bilo. Je bil takrat zaklad sploh še tam? Naj bi bil, a naš obisk je bil začetek težav, zaradi katerih je bil leto kasneje arhiviran. Potolažili smo se z najdbo tradija dve ulici stran, potem pa smo bili do trajektnega pristanišča dobro uro bolj ali manj navadni turisti.
Že pogled na downtown s trajekta, privezanega na pomol, je bil impresiven, vsaka minuta plovbe pa je vtise še poglobila. Na palubi sicer ni bilo najtopleje (»zobato sonce«, bi rekli naši nekdanji sodržavljani), a kdo bi posedal v kabini ob takem razgledu. Nekje na tričetrt poti sem zagledal delfine. »Wow, poglejta!« Hitro se je izkazalo, da niso bili ravno delfini. »Orke! Neverjetno, orke!« Opazil jih je tudi kapitan in po ozvočenju razglasil, kaj je mogoče videti in v katero smer je treba pogledati.
Na palubi je postalo zelo živahno. Praktično vsi potniki so se nagnetli ob ograjo. Kapitan je trajekt povsem ustavil in ga na mestu obračal tako, da smo imeli ves čas lep pogled na dve skupini ork, ki sta ležerno plavali ne prav blizu, a nekaj minut tudi ne prav daleč od velike ladje. Predstava, vključena v ceno vozovnice, je trajala kakih 15 minut. Prijatelji iz Seattla so nam komaj verjeli. Videti orke s tega trajekta je menda izjemna redkost. »Leta in leta sem se vsak dan vozila s tem trajektom, pa sem jih videla samo enkrat«, smo slišali iz HQ. Očitno so nam let odpovedali z razlogom.
Na otoku smo še povsem pod vtisom doživetja poiskali dva zaklada, oddelali eno avanturo, obiskali nekaj trgovin s spominki in se odločili, da se pred plovbo nazaj malo odpočijemo in odžejamo. Primernega kraja za to nismo dolgo iskali. Naročil sem Bodhizafa IPA, potem pa je prišlo usodno vprašanje: 16 ali 24? Tekočinskih unč. Šestnajst bo kak italijanček, sem pomislil in naročil večjo merico. Če bi si vzel čas in preračunal, bi ugotovil, da sem naročil skoraj 8 deci piva (1,5 ameriške pinte) z vsebnostjo alkohola 7 %. Ob tem, da je bil zajtrk že zdavnaj pozabljen. A ko te natakarica prebada s pogledom in nervozno čaka na odgovor, ni čas za tipkanje po Googlu. In pri ameriških cenah piva tudi ne gre, da ga ne bi spil do konca. Je že tako, da je geolov lahko nevaren šport. Lepo piše ob prijavi v aplikacijo.
Plovba nazaj je minila brez postankov. Poleg pogleda na mesto v drugačni svetlobi smo lahko uživali tudi v pogledu na Mount Rainier, ki se je dopoldan še skrival v meglicah. Mount Rainier je s 4.392 m najvišji stožčasti vulkan kaskadskega ognjeniškega loka. Na »našem« teritoriju med Seattlom in Portlandom so še trije: v prispevku o obisku Original Stash omenjeni Mount Hood ter Mount Adams in (ne)slavni Mount St. Helens. Rainier je nepogrešljiv element panorame mesta. Ob zori včasih na oblakih nad njim nariše kar nekoliko grozečo senco, ki jo utegne kdo zamenjati za dimni signal neizbežne pogube (ko bi v le v nedeljo zjutraj vedeli za to!). Popoldanski pogled na goro iz sredine zaliva je bil povsem pohleven, a zato nič manj imeniten (kar je Vane nazorno zabeležil na fotografijo).
Plovbo nazaj smo večinoma prebili v kabini. Razen za fotoseanso z Vanetovo 360-stopinjsko kamero. Na fotografiji se vidi, da nam ni bilo vroče. Korist postavanja na hladnem vetru je tudi, da vsaj nekoliko prepiha alkoholne hlape iz glave. Ko smo se v zgodnjem popoldnevu izkrcali v mestu, sem bil še vedno zelo dobre volje, a sem že znal šteti do deset. Odpravili smo se na geolovski krog po južnem obrobju središča mesta, za kar nam je dva dni prej zmanjkalo časa. Najprej smo se lotili avanture na trgu Pioneer Square v najstarejši mestni četrti na kraju prvotne naselbine. Ni nam vzela prav veliko časa. Potem pa smo si od zaklada do zaklada in s pomočjo avanture ogledali še International District, središče azijske skupnosti s kitajsko, japonsko in vietnamsko četrtjo. Posebej nas je vleklo k zakladu (prijateljstvo). Postavila ga je naša geoprijateljica jtcoffee v skritem biseru tega dela mesta: parku Kobe Terrace.
Do pivnice Queen Anne Beerhal (poznate jo iz prejšnjega nadaljevanja), kjer smo bili ob šestih zmenjeni za zadnjo večerjo s Cindy in Chrisom, je bilo kar nekaj hoje. In še vsaj en geolovski postanek. Pot smo si skrajšali z vožnjo z Monorailom, enotirno železnico na stebrih. Še ena zapuščina Svetovne razstave in mestna znamenitost, za katero nam je pred dnevi zmanjkalo časa. Pripelje naravnost pod Space Needle. Vožnja nam je prihranila toliko časa, da smo se lahko ustavili pri simpatičnem queen anne’s red herrings. Navihan tradicionalni zaklad. Našel sem ga že pred leti, zato sem si privoščil nekaj minut počitka. Bil je krajši, kot sem pričakoval, saj sta prijatelja hitro spregledala lastnikovo žlehtnobo. Zdaj pa po najkrajši poti do pivnice. Nikar ne nasedite geolovcu, ki vam reče kaj takega, saj bo na poti skoraj gotovo kak ovinek. Tudi mi smo ga naredili. A je bil neuspešen.
Bližje kot smo bili pivnici, več je bilo na cesti ljudi v hokejskih dresih. Nekateri, in ni jih bilo malo, so si tekmo domače NHL ekipe Seattle Kraken raje želeli ogledati ob vrčku in živi glasbi. Tudi če bi nam uspelo najti kaj prostora, bi se morali pogovarjati v znakovnem jeziku, ki ga ne obvladamo. Na srečo sta imela domačina pripravljen rezervni načrt. Dan smo spet zaključili z lososi (tokrat hrustljavo zapečenimi na žaru) v prijetni družbi ob geolovcem dobro poznanem napitku. Cindy in Chris sta nas prijazno dostavila v hotel. Še enkrat smo se jima zahvalili za vse in se poslovili. Tokrat menda zares. Skoraj bi pozabil oddati vrečko slovenskih sledljivčkov, ki sem jih dan prej pozabil odložiti v Geocaching HQ zaklad. A nisem. Ne vem, kje naj se zahvalim Cindy za vse, kar je prispevala k temu, da je bilo naše potovanje nepozabno. Najbolje, da kar tukaj!
Zahvalni četrtek
Zahvalni dan se je začel, kot da bi bil svižčev (svojilni pridevnik od svizec). Prijatelja sta še spala, ko sem nas prijavil na let in na hotelskem tiskalniku natisnil vstopne kupone, spotoma pa priskrbel še tisto kavo z zelo dobrim razmerjem med kvaliteto in ceno. Le zajtrk smo si morali poiskati sami. Za zadnje jutro smo načrtovali nekaj posebnega: jutranji geolov na južni strani griča Queen Anne Hill. S severno smo opravili že nekaj dni prej, za južno, s katere se odpira razgled na downtown, pa nam je zmanjkalo časa. Tam so končne točke nekaj lepih ugank. Če smo jih že rešili, bi bila škoda, če jih ne bi poiskali.
Najprej je bil na vrsti razgled. Jutro je bilo sicer meglično, a je vendarle obetalo, da pol ure hoje od hotela ne bo zaman. Bolj kot smo se vzpenjali, več je bilo sonca. Hitro smo pobrali The Early Bird in zajeli sapo za vzpon po strmih stopnicah do ikoničnega razgledišča. Kerry Park je terasa z zelenico. Z nje se odpre pogled, v katerem ne manjkata ne Space Needle ne Mount Rainier. Razgled, ki se nam je ponudil to jutro, je bil osupljiv. Downtown je bil nasproti jutranjega sonca le oster obris stolpnic nad megličnimi ulicami, nad morjem se je vlekla gosta megla, iz katere so prihajali zvoki ladijskih siren, Mount Rainier pa je vse skupaj opazoval na varni razdalji in si mislil svoje. Velika škoda bi bila, če bi to zamudili. Očitno so nam let odpovedali z razlogom. Z virtualnim zakladom Kerry Viewpoint Park smo hitro opravili, zataknilo pa se je na bližnji končni točki Elliott Bay Tower Apartments. Iskanje je bilo dolgo in temeljito, a očitno le ne dovolj temeljito.
Nadaljevanje dopoldneva je bil večinoma sprehod po terasastih ulicah vzdolž brezmadežno urejene stanovanjske četrti z nekaj odkloni gor ali dol do končnih točk zakladov, ki smo jih iskali. Navdušila sta nas Be Fruitful and Divide in še posebej Capital Letters. Končna točka slednjega je umeščena v majhen, a slikovit park, domiselna kamuflaža zaklada pa postavlja pred geolovca izziv tudi na terenu. Z domačo nalogo je bilo nekaj več težav. Predvsem zaradi nepoznavanja lokalnih navad. Po nekaj neuspešnih izračunih očitno pravilno rešenih ugank, mi je lastnik pojasnil skrivnost: če je rezultat izračuna negativen, pač vzemi absolutno vrednost; če je število večmestno, pa upoštevaj samo števko za enice. Jebemomast! Domačinom je vse jasno, ampak kako naj to brez namiga ugotovi geoturist? Težje od iskanja zakladov je bilo iskanje zajtrka. Na Zahvalni dan je bilo skoraj vse zaprto. Po nekaj DNF-jih smo le našli odprto neko kavarnico. Mladenka na blagajni nam je cheddar-chicken sendviče zaračunala tako vzradoščena, kot da so jo pravkar obvestili o milijonskem dobitku na loteriji.
Sledili so pot v dolino (višine se je nabralo za več kot pol Šmarne gore), pakiranje, odjava iz hotela (potekala je manj gladko, kot bi si želeli, a ne bomo o tem), taksi do centra in lahkoten prevoz na letališče z vlakom Link light rail. Skozi varnostni pregled smo se skoraj sprehodili, zato nam je ostalo dovolj časa, da obhodimo vse terminale in zaključimo letališki avanturi. Kako nam je znova uspelo spregledati letališki virtualni zaklad, še danes ne znamo pojasniti. Vkrcali smo se brez zamude in poleteli, ko so se pod nami začele prižigati luči velemesta.
Petek po pariško
Kaj naredi geolovec, kot pristane zjutraj na očarljivem letališču Charles de Gaulle in ima osem ur časa? Trapasto vprašanje. Obišče letališki TB-hotel in izmenja nekaj gostov. Hotel sicer ni več na isti lokaciji in tako imeniten, kot je bil nekoč, je pa lažje dostopen in le nekaj minut od postaje letališkega vlakca Roissypole.
V TB-hotelu smo med drugim odložili prav posebnega sledljivega sopotnika: britanski geokovanec, ki je sodeloval v dirki sledljivčkov 2022 Dartmoor Geocoin Race. Kovanec Joanna’s Dartmoor National Park 2022 Geocoin nam je prišel v roke na dogodku, ki sem ga organiziral pred odhodom. Takrat je bil še na tretjem mestu, ko pa smo ga teden dni pred koncem dirke odložili v Parizu, je imel že več kot 6.000 km prednosti pred prvim zasledovalcem (in tako je tudi ostalo). Lastnica Joanna je bila navdušena.
Sledljivčki so pomembno popestrili naše potovanje. Od doma smo jih odnesli kar 42. Pred odhodom smo skušali poloviti čim več takih, ki si želijo potovati po svetu, pa so se že (pre)dolgo vrteli po Sloveniji, deset na novo aktiviranih pa smo dobili od slovenskih geolovskih prijateljev. Izpolnili smo kar nekaj sledljivih želja. Sledljivčkom smo med drugim pomagali na cilj v Kanado, nazaj v Avstrijo in na ogled hokejske tekme. Večino tistih, ki smo jih prinesli iz Slovenije (razen omenjene deseterice), smo odložili v prvih dveh dneh potovanja. Seveda smo sledljivčke tudi pobirali, ne samo odlagali. Na obisk v Slovenijo smo jih na koncu pripeljali 16.
Kaj naredi geolovec, ko je našel TB-hotel na pariškem letališču, pa ima še vedno sedem ur časa? Če je vaš odgovor, da se vrne se na postajo Roissypole, se vkrca na RER B primestni vlak in se odpelje v center Pariza, imate prav. Naredili smo prav to in čez tričetrt ure prilezli iz podzemlja na pariško sonce točno pred katedralo Notre Dame. Iz znanih razlogov je pogled nanjo zadnje čase zanimiv predvsem za gradbince. In za geolovce, ki si želijo najti virtualni zaklad Notre-Dame de Paris en mode Virtual.
Pustili smo zidarje in se odpravili do naslednjega zaklada v majhnem parku za katedralo. Hitra najdba. Še dobro, ker me je začela zdelovati utrujenost. Mislim, da nisem bil edini. Na čezoceanskih letih redko zaspim za kaj več kot uro ali dve. Pa še časovna razlika. Komaj sem se še vlekel. Edina rešitev, ki sem se jo domislil, je bila ena od mojih skoraj romarskih točk v Parizu: La Caféothèque de Paris. Kavarna, pražarna in prodajalna specialty kave, pravi kraj za počitek in poživitev. Toplo priporočam obisk.
Deset minut po zadnji najdbi nas je že ovil hipnotični vonj sveže pražene kave. In nas v Kafeoteki zadržal kar nekaj časa. V prijetnem in živahnem ambientu (živahnost je zagotovila predvsem simpatična klepetulja pri sosednji mizi) smo se oskrbeli s kofeinom in ogljikovimi hidrati in se odpočili ob premlevanju dogodivščin in načrtovanju preostanka pariškega dneva. Po naslednje najdbe nismo šli prav daleč, samo čez bližnji most na Otok Svetega Ludvika (Île Saint-Louis). Poiskali smo dva zaklada serije PGTXX, ki se vleče skozi cel center mesta, in se z dvema avanturama poučili o glavnih znamenitostih otoka in hišah, v katerih so na otoku vsaj nekaj časa prebivali znameniti Francozi.
Zaključili smo ravno prav, da smo se na hitro srečali z legendo pariškega in francoskega geolova (in avtorjem imenitne knjige o Geocachingu) Arnokovicem. Časa je bilo le za dvajsetminutni klepet na poti do iste postaje metroja, na kateri smo izstopili nekaj ur prej. Arnokovic je odšel proti Eifflovemu stolpu, mi pa na letališče. Geolovski del potovanja je bil zaključen. No, ne še čisto. Rentgenologa na varnostnem pregledu ob vstopu na terminal 2G je najprej zmotila moja GPS naprava, potem pa še vsebina mojega nahrbtnika. S kolegico sta si zelo sumničavo ogledovala nekaj lesenih geokovancev, poslala nahrbtnik še dvakrat pod rentgen, iz njega izvlekla še nekaj geokovancev in TB-jev in se na koncu vendarle odločila, da nisem nevaren. Priznam, da sem bil malo nervozen in sem že razmišljal, kako bom geokovance skril nekje zunaj in poslal Arnokovicu koordinate, če me z njimi ne spustijo skozi. Dogajalo se je skoraj čisto do konca. V terminalu smo čas do odleta v Ljubljano bolj vegetirali. Še sreča da je bil petek…
Epilog
Našo geolovsko odpravo lahko povzamem v enem kratkem stavku: imeli smo se noro dobro. Če odmislimo zaplet prav na začetku, je šlo vse kot po maslu in celo bolje, kot smo optimistično pričakovali. Vreme je bilo takšno, kot da bi ga naročili (tudi v Parizu, kjer bi se nam sicer brez podaljšanja potovanja obetal celodnevni dež), in povsem v neskladju z dolgoletno statistiko. Dnevi so sredi novembra kratki, a smo izkoristili vsako uro. Ves čas se dogajalo kaj, kar si je bilo vredno zapomniti.
Geolovsko statistiko smo obogatili za 107 najdb, še enkrat toliko najdb smo vknjižili z avanturami (če ste eden od geolovcev, ki najdbe prešteva s petimi števkami, ste se najbrž pravkar pomilujoče nasmehnili). Za nas ravno prav, da smo lahko videli in doživeli še kaj, kar z geolovom ni imelo neposredne zveze. Čeprav brez geolova potovanja sploh ne bi bilo. Morda bi brez te neverjetno raznolike igre Bojan ostal samo sosed tri hiše naprej, Vane pa samo eden od očetov sinovih sošolcev.
Po tako intenzivnih sedmih dneh je težko napisati kaj pametnega za zaključek. Če se vam kdaj ponudi priložnost za obisk teh krajev, jo zagrabite z obema rokama. Še posebej, če se na potovanje odpravite v geolovski družbi. Mi smo na tem potovanju resnično uživali v vsem, ne samo v geolovu in trofejah, ki smo jih zbirali skoraj vsak dan. Hvala, prijatelja, za nepozabno dogodivščino!
Bralcem pa čestitam, da ste se pretolkli skozi vse štiri dele te trilogije. Beatli so 53 let potem, ko so se razšli, še spraskali skupaj nekaj novega. A brez strahu. Mi vam zagotavljamo, da je to zadnje pisanje o tej dogodivščini. 😊😉 Na dogodkih pa bi vas znali še nekaj let utrujati z njo. Če se prej ne odpravimo na kako novo geopotovanje.