S prijateljema na geopotepu (drugi del): Seattle

Zdaj že dobro veste, da smo se novembra 2022 odpravili na (časovno) kratek izlet na severozahod ZDA. Obiskali smo kraj, kjer je bil maja 2000 postavljen prvi zaklad (Tam, kjer se je vse začelo) in se po ovinku do obale Tihega oceana (S prijateljema na geopotepu (prvi del): Oregon) vrnili v Seattle na bolj ali manj urbani geolov in obisk sedeža igre oziroma Geocaching HQ. O Seattlu in četrti Fremont, v kateri se nahaja sedež igre, sem nekaj napisal že pred leti (Obisk v središču (geolovskega) vesolja), zato bo tokrat bolj poudarek na naši dogodivščini.

Lososova nedelja

Nedelja je bila v naših načrtih vseskozi najbolj spremenljiv dan. Najprej smo razmišljali, da bi ta dan izkoristili za obisk APE zaklada Mission 9: Tunnel of Light v hribih zahodno od Seattla. Vendar so bile vremenske (30 cm snega na prelazu Snoqualmie Pass) in logistične ovire (najverjetneje zaprta tako tunel kot najkrajša pot iz doline) prezahtevne. Zadnji najditelj, ki se v začetku novembra ni pustil odgnati, je gazil po snegu 12 km. Še dobro se spomnim svojega zimskega obiska… Na koncu je prevladalo mnenje, da bi nam, tudi če bi bil dostop skozi tunel odprt, obisk enega samega zaklada pobral cel dan in da lahko nedeljo izkoristimo drugače. Dopoldan za lahkoten geolov po Fremontu v okolici sedeža igre, popoldan pa za skupen geolov s Cindy in Chrisom (slovenskim geolovcem dobro znana Frau Potter in Herr Potter).

V strateško izbranem hotelu, le kakih 15 minut hoda (navzdol) od središča geolovskega vesolja, smo se zbudili v, kajpak, sončno jutro in kako uro kasneje kot prejšnji dan. Bil sem prvi pokonci, zato sem nam priskrbel kavo. Seveda je bila standardno zanič, a ker je bila zastonj, je bilo razmerje med kvaliteto in ceno vseeno precej ugodno. V njej je plavalo ravno dovolj kofeina, da smo lahko dorekli dopoldanski geolovski načrt: gremo od zaklada do zaklada do središča Fremonta, poberemo čim več zakladov GeoTure HQ GeoTour in se potem od zaklada do zaklada do poldneva vrnemo v hotel. Gremo? Gremo!

Obiska četrti Fremont ni brez postanka pod mogočnim viaduktom Aurora pri Fremontskem trolu, veliki urbani skulpturi, ki z eno roko stiska celega VW hrošča. Če ta predel mesta obiščete kot geolovec, se boste pri njem ustavili večkrat. Mi smo se najprej zaradi zaklada HQGT: Troll Droppings, potem pa nadaljevali pod stebri viadukta strmo navzdol na ploščad pred Geocaching HQ do virtualnega zaklada Late for the Interurban. Za vpis najdbe je treba med drugim poiskati opečnat tlakovec s sledilno kodo. Nekje v okolici spomenika TV-klovnu, ki je dolga leta nastopal v oddajah za otroke. Seveda je to le eden od stotin tlakovcev z imeni podjetij in posameznikov, ki so darovali sredstva za postavitev. Po desetih minutah iskanja je Bojanovo ostro oko osrečilo ne samo nas, ampak tudi geolovko, ki nas je opazovala z varne razdalje. Pristopila je takoj, ko je zaznala naše veselje ob najdbi. »Včeraj sem iskala več kot pol ure in v mraku odnehala«, je povedala. Nadaljevali smo po ulicah Fremonta do končne točke multija HQGT: De Libertas Quirkas in se obrnili nazaj do HQGT: Beneath Aurora. Škatlico smo našli vsem na očeh in napol prazno. Tudi lučaj od sedeža igre se najdejo geovandali! Na srečo sem se spomnil, kje in kakšno je originalno skrivališče. Tam smo našli še nekaj vsebine, vse skupaj pospravili nazaj in o stanju obvestili lastnika.

Sledil je lahkoten sprehod ob jezeru do parka Gas Works Park s krajšimi postanki, če se nam je na poti znašla lokacija kake avanture. Nekdanja mestna plinarna je danes zelen polotok na obali jezera Lake Union z ohranjenimi ostanki naprav, s katerimi so pridobivali plin iz premoga. Hribček Kite Hill se ponuja kot odlično razgledišče in prva točka virtualnega zaklada HQGT: Gas Works Park. Na vrh je treba kar lepo po potkah, saj je travnik posejan z minami kanadskih gosi. 😉 Razgled je res lep. Za vpis najdbe virtualnega zaklada smo si morali poleg razgleda z hribčka ogledati še nekaj plinarniške mašinerije v paviljonu sredi parka. Na poti nazaj v hotel smo se ustavili pri še dveh zakladih in zaman iskali trgovino, kjer bi lahko kupili kaj za malico. Letterbox zaklad na poti smo taktično obšli, saj sta ga Bojan in Vane potrebovala naslednji dan.

V hotelu ni bilo časa za počitek. Cindy in Chris sta prišla točno opoldne. Začeli smo v mestni četrti Queen Anne na istoimenskem griču, kjer so končne točke kar nekaj ugank (na primer Zzlersuit), ki smo jih rešili med pripravami na pot. Zelo urbani geolov v zelo urejeni pretežno stanovanjski četrti, pa smo prav na končni točki omenjene uganke zmotili majhnega kunca. Divjega, seveda. Po štirih najdbah sta prevzela vlogo vodiča naša gostitelja in nas odpeljala do ene najbolj obiskanih mestnih znamenitosti. Velike zapornice Ballard Locks ločujejo morski in sladkovodni del kanala in so menda najbolj prometne zapornice v ZDA. Razumljivo, da imajo svoj virtualni zaklad. Zbrali smo podatke, si ogledali prehod nekaj ladij, občudovali globino enega od praznih bazenov (tu skozi lahko pridejo dolge ladje z velikim grezom) in se na koncu ustavili še pri ribji stezi.

Steza ni samo steza ampak cel amfiteater, v katerem lahko turisti skozi stekleno steno opazujejo ribe med selitvijo iz oceana v jezero in nazaj. Ta dan ni bilo nobenega prometa ne v eno ne v drugo smer, pa nas to ni preveč prizadelo (za razliko od tjulnja, ki je morda računajoč na lahek plen postaval na oceanski strani steze). Naša naslednja postaja je bil Carkeek Park, velika zelena površina na severnem obrobju mesta. Skozi park teče manj kot kilometer dolg potok, v katerega pa se kljub temu prihajajo drstit lososi. Selitev je bila na vrhuncu prav v dneh našega obiska in Cindy je pravilno uganila, da nas bo ta predstava zanimala skoraj še bolj kot dva tradicionalna zaklada v parku.

Bilo je kot v filmih o naravi tistega znanega Angleža. Lososi so skozi plitvo vodo vijugali mimo trupel (ali skoraj že trupel) omagalih kolegov, le da jih ob uspešnem preboju čez brzice in pragove ni čakal gobec požrešnega grizlija, ampak bučen aplavz množice gledalcev. Dlje kot smo bili od ustja, več je bilo lososov, ki ponekod v plitvi vodi niti niso plavali, ampak so se plosko premetavali od tolmuna do tolmuna. Mnogi med potjo izgubijo skoraj vse luske in nato brez hrane vztrajajo pri gnezdu z ikrami do bridkega konca. Nismo pričakovali, da bomo na tem potovanju videli kaj takega. A se nam je, tako kot pri skoraj vsem, izšlo naravnost idealno. Kdo se še spomni zapletov z avtom prvega dne! Nekoliko težje pa je bilo ribje migrante posneti, ker je bilo svetlobe iz minute v minuto manj. Preden se je povsem zmračilo (ob pol šestih je bila že trda tema), nam je uspelo najti še dva zaklada. Enega, ker je bil ravno ob poti, drugega pa kot favorita vredno trofejo iz leta 2001.

Geolova je bilo za ta dan po sedemnajstih najdbah dovolj. Dnevi so novembra res kratki, a še vedno dolgi, če začneš zgodaj. In po celodnevnem pohajkovanju človek postane tudi nekoliko lačen, da žeje sploh ne omenjam (čeprav ni bilo ravno vroče). Zanimivo, da je pozno popoldan lakota popadla tudi mnoge domačine, tako da smo se morali sprijazniti z mizo na terasi. Temperatura se je po sončnem zahodu začela približevati Celzijevi ničli. Nad sabo smo sicer imeli grelce, sedeli pa smo na kovinskih stolih brez blazine, ki so odlično odvajali našo toploto v tla. Vroč geoklepet z gostiteljema je trenutek spoznanja, da smo trdi od mraza, odložil za kako uro in pol. Še sreča, da je imel naš hotel tudi bazen z jacuzzijem. Kake tričetrt ure smo se ogrevali v vročih mehurčkih in kovali načrte za veliki ponedeljek. Če bi šli do APE zaklada, bi bili najbrž enako premraženi. Pa bi bil dan tudi tako poln različnih doživetij?

Ponedeljkovih enajst

Ponedeljek je bil poseben dan. Od vsega začetka je bil namenjen geolovskemu sprehodu skozi središče mesta (downtown) in obisku njegovih glavnih znamenitosti ter večernemu dogodku v pivnici nedaleč od sedeža igre. Med načrtovanjem pa sem ugotovil, da imata Bojan in Vane odlično priložnost, da najdeta kar 11 različnih vrst zakladov enem dnevu (tako imenovani »icon run«). Zato smo dnevni načrt povsem prilagodili temu podvigu.

Iz hotela smo odšli še pred osmo in tradicionalni zaklad (1) našli kar za prvim vogalom, nato pa ubrali najkrajšo pot do prejšnji dan prezrtega letterbox zaklada HQGT: Geo Post Office (2). Zaklad je dobesedno poštni nabiralnik in magnet za favorite, kot mnogi zakladi v okolici Geocaching HQ. Mojima sopotnikoma so točke za Favomaniaca kar same skakale v košaro. Ker je bil načrt izdelan do popolnosti, smo imeli do naslednje postaje, Wherigo zaklada, ki popelje po glavnih znamenitostih Fremonta, nekaj sto metrov v ravni črti po 35. ulici. Niti vrana iz »as the crow flies« ne bi imela krajše poti. Na izhodiščnih koordinatah se je zapletlo. Vane in Bojan na svojih napravah nikakor nista mogla zagnati Wherigo kartuše. Po dobre pol ure tipkanja v meglenem jutru smo se odločili, da bomo tehnološki problem skušali rešiti ob kosilu in Wherigo (edini daleč naokoli) poiskali zvečer. Takrat pač nismo vedeli, da gre za sistemsko napako, rešitev pa je bila na voljo šele mesece kasneje. Krog po Fremontu smo vendarle naredili, pozdravili Lenina, poiskali zaklad pri Raketi in se pri mostu vkrcali na mestni avtobus. Mestni promet je v Seattlu zelo uporaben, tako da smo se čez dobrih 15 minut že izkrcali ob parku na robu downtowna in brez težav poiskali zaklad z uganko Sticky West (3).

Naslednji na vrsti je bil večstopenjski zaklad. V bližini sta bila dva: eden z izhodiščem pred stavbo, v kateri je bil sedež igre do leta 2009, drugi s sicer glasbeno temo pa blizu Amazonovih kroglastih rastlinjakov. Izračunali smo končne točke obeh in se nato odločili, da bomo zaradi racionalizacije poiskali samo bližjega I’m All About That Bass (near the spheres) (4). Zelo sta nam bila všeč zanimiva stenska poslikava, na kateri smo morali šteli vse živo (in neživo), in končna točka, uglašena z imenom zaklada.

Sledila je najbolj kritična postaja našega podviga. Do nadvoza nad avtocesto I-5, ki ga pokriva spletna kamera, je bil kar velik ovinek. Kamera je nekoliko muhasta in včasih usmerjena tako, da je geolovsko neuporabna. Če si geoturist z bolj tesno časovnico, je stvar lahko še posebej zoprna. Ko smo se približali nadvozu, sem s tresočo roko odprl spletno stran kamere in eksplodiral od navdušenja. »Fanta, smo že gor!« Kamera sicer ni prikazovala posnetka, kot si ga je zamislil lastnik, a nas je posnela že na poti na koordinate webcam zaklada High Five over Eye Five (5). Hura! Za vsak slučaj smo se pustili posneti še enkrat in odšli novim geolovskim zmagam naproti.

Mimo nekaj zakladov smo se usmerili proti najbolj turističnemu delu mesta okoli tržnice Pike Place Market. Pri EarthCache zakladu A Story of Stone (6) se morda niti ne bi ustavili, če ne bi potrebovali najdbe tudi zaklada te vrste. Vane je bil mnenja, da so vprašanja morda celo prezahtevna oziroma nepotrebno geološko strokovno podrobna. Naslednji na vrsti je bil zaklad Chews Wisely, skrit nekje na slavni z deset tisoči žvečilnih gumijev polepljeni steni Gum Wall. V ozki ulici, kjer je GPS praktično neuporaben, mnogi geolovci pustijo veliko časa in živcev.

Pri težavnih zakladih zelo prav pride poljub sreče. Prjatelja se nista utegnila niti prijeti za glavo ob pogledu na omet iz prežvečenih žvečilk, ko sem že držal vsebnik v rokah. Ustavil sem se kar nekje in pogledal na steno. »Hmm, ta lokacija bi lahko ustrezala namigu … bom podrezal tisto žvečilno s kulijem … o, premika se. Hura, našel!« Po 15-20 sekundah iskanja. Prisežem pri svojem najdragocenejšem geokovancu, še nikoli nisem bil pri tem zakladu (sem pa nekoč že neuspešno iskal njegovega predhodnika, potem pa so steno leta 2017 očistili). Ni se mi niti sanjalo, kje bi lahko bil. Sreča mi ni namenila zgolj poljubčka, ampak me je pošteno zalizala. Ne rečem, da ni bilo dobrodošlo. Čas, ki smo ga prihranili tukaj, smo sklenili koristno izrabiti za počitek ob pivu. Vse do naslednjega zaklada sem nejeverneža prepričeval, da je bilo vse skupaj samo en orjaški geokrompir. Ne vem, če mi je uspelo, ker je bil naslednji zaklad virtualni Pike Place Market (7) kar v sosednji ulici.

Usmerili smo se navzdol v nekdanje tovorno pristanišče, ki je danes turistična promenada. Vmes smo naredili en postanek, o katerem ne bomo izgubljali besed. Tako pač je, če si žejen ob nepravem času na nepravem kraju. 😬 Šli smo do pomola s panoramskim kolesom (in virtualnim zakladom), potem pa ob obali nazaj proti severu in se čez nekaj najdb (in enem DNF, če se prav spomnim) znašli pred dislocirano enoto Geocaching HQ-ja, ki jo zaseda trgovina Shop Geocaching. Ni je težko najti, saj je ob vratih zaklad In the Shadow of the Globe, na vratih pa velik TB hrošček. Od tam je bilo samo še nekaj korakov do Queen Anne Beerhall, kjer so nas že čakali s kosilom.

Pivnica Queen Anne Beerhall je manjša dvorana, opremljena po zgledu Oktoberfesta in okrašena s starimi pivovarskimi tablami in napisi v češčini. Sredi ponedeljkovega popoldneva smo bili v njej skoraj sami. Ob burgerjih in pivu smo še enkrat poskusili nekaj ukreniti glede Wherigo kartuše, ki se je sicer prenesla na telefon, a je aplikacija ni zaznala. Neuspešno. »Bova pač našla samo 10 različnih«, sta resignirano sklenila Bojan in Vane. Saj bi še posedeli, a nas je začel priganjati čas. Na svoj dogodek nismo smeli zamuditi, vmes pa smo morali najti še dve vrsti zakladov. Do naslednje ni bilo prav daleč. Najbrž ni veliko geolovcev, ki bi Locationless zaklad vpisali na izhodiščnih koordinatah. Mi smo z zakladom Discovered while geocaching – Locationless Cache (8) storili prav to. Naredili smo skupno fotografijo točno na koordinatah na travniku pod še eno mestno znamenitostjo, stolpom Space Needle. Naše potovanje je bilo lepa potrditev tistega reka, da so najboljše najdbe drugi geolovci. Brez Geocachinga bi se komaj poznali. In zdaj vem, kaj bi zamudil.

Kljub temu, da se nam je že mudilo, smo morali narediti še majhen ovinek za simpatično uganko Robo-trouble, ki sva jo z Bojanom razrešila s skupnimi močmi, in odložiti hokejski TB v zakladu nasproti hokejske dvorane. Javni prevoz nas spet ni izneveril in ob pol petih nas je nekoliko pospešen korak pripeljal pred vrata Geocaching HQ. Sicer zaklenjena, a ko smo se pojavili pred njimi, sta jih dekleti, ki sta bili takrat na recepciji, takoj odprli. Predstavili sta se kot Dana in Tracy. Bili sta posvarjeni, da pridemo. »Ti si najbrž Igor? Kako vam gre lov na ikone, ste jih že našli enajst?« Samo na hitro smo se pozdravili, saj sta bili obe namenjeni na naš dogodek. Potem pa veliki trenutek: bojank in kompaski sta se kot deveta in deseta slovenska ekipa vpisala v dnevnik zaklada Geocaching Headquarters (9). Zaradi covida-19 je dnevnik zdaj pred vrati, da se je mogoče vpisati brez stika z osebjem. Svoje čase je bil v tisti veliki skrinji, ki je na fotografiji vidna v ozadju.

Drugi od treh ciljev potovanja je bil dosežen. Ta dan smo se na sedežu igre ustavili samo za najdbo zaklada, se hitro podpisali v dnevnik in odbrzeli proti našemu drugemu ameriškemu dogodku Meet & Greet on a Rainy Day and Monday? (10). Gostili smo ga v urbanem pivskem vrtu kraft pivovarne Fremont Brewing, ki je le nekaj 100 m oddaljena od sedeža igre. Priljubljen kraj za formalne in neformalne geolovske dogodke, tako da izbira lokacije ni bila naključje. Že od nekdaj sem si želel, da bi se udeležil dogodka prav tukaj. Prišli smo kakih 15 minut prej in zasedli mizo, ki se nam je zdela dovolj velika. Prvi se nam je pridružil belobradi domačin Buffalo Bob, kmalu pa so se začeli nabirati tudi lakaji oziroma Lackeyi (naziv pridobi osebje Geocaching HQ, ko izpolni določena geolovska merila), ki so ob petih zaključili s šihtom.

Miza je bila kmalu zasedena. Geoklepet je stekel vsaj tako dobro kot tekoča ponudba pivovarne, le malokdo je gledal na uro. Na približno polovici smo opravili srečolov, ki je bil od oregonskega bogatejši za SGK skodelico. Navdušenje dobitnic je bilo veliko, Buffalo Bob pa je nekoliko žalostno strmel v svoj komplet geoLjubljana 2022 lesenih kovancev. Na srečo je sedel nasproti nykkole, zbirateljice lesenčkov, ki je zadela geoLjubljana 2022 geokovanec, a so se ji ob pogledu na Bobov dobitek zaiskrile oči. Ni ga bilo težko nagovoriti za menjavo. Dogajanje nas je tako prevzelo (zlobni jeziki krivdo pripisujejo pivu), da nihče od nas ni naredili niti ene same fotografije na dogodku. Edini slikovni dokaz, da se je zgodil, je prispevala Gia. Na sliki zgoraj so vidni originalni minimalistični kozarci (z Bojanom sva si jih odnesla kot spominek – in tudi plačala zanje) in približno polovica omizja. Z leve proti desni sedijo sixela206, jtcoffee, Vane, nykkole (in pod mizo jiodio), Igor, Buffalo Bob in giacaches. Do zaključka dogodka je v dnevnik zabeležilo prisotnost 17 geolovk oziroma geolovcev in en geopes.

Tudi Meet & Greet dogodki so lahko zelo zabavni in dobro obiskani, če se gostitelj potrudi z organizacijo. Mi smo skrbno izbrali čas in lokacijo, pripravili informativen opis dogodka, izdelali ličen dnevnik in nabavili dobitke za srečolov iz klubske spletne trgovine. Ja, kar precej več dela kot za generičen »radi-bi-srečali-lokalne-geolovce« dogodek. Uspeh ni izostal, udeležencev pa bi bilo še precej več, če ne bi bile ravno v tistem tednu zaradi Zahvalnega dneva ameriške »krompirjeve« počitnice. Ampak mi smo bili navdušeni tako nad udeležbo kot nad potekom dogodka.

Geolovski ponedeljek bi se tu končal. A ko je Cindy izvedela, da nam do dnevnega cilja manjka še najdba Wherigo zaklada, je takoj ponudila, da kartušo odigramo na njenem iPhonu (za razliko od mojega je imel delujoč GPS). Tako smo odšli na nočni sprehod po Fremontu. Za dodatno podporo se nam je pridružila še Morhoff, ki je na dogodek pritekla zadnji hip. Obiskati je bilo treba štiri naključno izbrane fremontske znamenitosti, ki smo jih morali prepoznati iz opisa. Vsaka igra je malo drugačna. Mi smo morali za koordinate gor do Fremontskega trola, za vpis v dnevnik Wherigo zaklada Fremont (11) pa (kot vsi) spet dol do jezera. Bravo, fanta! Najdba enajstih različnih vrst zakladov v enem dnevu ni mačji kašelj! V Ljubljani jih je bilo na dan mega dogodka mogoče nabrati največ deset. Za zaključek geolovskega dneva nas je Cindy prijazno dostavila v hotel in nam prihranila za četrtino Šmarne gore vzpona. Jacuzzi smo preskočili, ker je bilo treba spakirati kovčke. Nenadoma smo se zavedeli, da gremo naslednji dan domov.

Torkovo slovo

Vsaka zabava se enkrat konča. Čakal nas je še veliki finale, dopoldanski obisk Geocaching HQ. Sprva smo ga načrtovali za ponedeljek pred dogodkom, a smo ugotovili, da bomo čas najbolj racionalno izrabili tako, če načrtujemo obisk tik pred odhodom na letališče. Vprašanje, kaj bi sicer počeli zadnji dopoldan. Prijatelja sta še spala, ko sem nas prijavil na let in na hotelskem tiskalniku natisnil vstopne kupone (zapomnite si ta podatek), spotoma pa priskrbel še tisto kavo z zelo dobrim razmerjem med kvaliteto in ceno. Med zajtrkom smo modrovali o sreči z vremenom. Zunaj je pošteno nalivalo, a za edini dan z dežjem v tednu, ki glede na dolgoletno povprečje velja za najbolj deževnega v letu, smo imeli v načrtu aktivnost pod streho. Cindy nam je glede na napoved že prejšnji večer predlagala, da nas pobere v hotelu s prtljago vred in nas po zaključku obiska HQ dostavi na bližnjo postajo, s katere vozi vlak na letališče. Nekaj čez deveto smo v močnem dežju na hitro zmetali kovčke v znameniti moder kombi in se odpeljali zadnjemu dejanju našega obiska Seattla naproti (zapomnite si tudi to).

V nedeljo smo samo ovohavali okolico stavbe, v ponedeljek smo prišli do vrat, v torek pa smo končno vstopili. Dana, ki je bila ta dan na recepciji, nas je pričakala z nalezljivo dobro voljo (tudi jaz bi bil dobre volje, če bi bil tam v službi) in se takoj lotila dela. Predstavila nam je vse, kar ponuja Center za obiskovalce. Se mi samo zdi, da je večji, kot ob mojem zadnjem obisku pred štirimi leti? Vsekakor ponuja več kot takrat. Obiskovalcu, ki je ljubitelj sledljivčkov, se bo kar zvrtelo. Na mizi je zbranih nekaj serij promocijskih sledljivčki (kot sta seriji Ninja želve in Spuži kvadratnik, ki smo jih lahko dobili tudi geolovci zunaj ZDA), v vitrini pa še zelo redki geokovanci, vključno z geokovanci iz prvih šestih serij, ki jih je izdelal oče geokovanca Moun10Bike. Prvič sem jih videl. Poslikal sem vse sledilne kode, prijatelja pa sta se medtem ukvarjala z Golgafrinčanskim telefonom. Na ekranu na steni se vsako minuto v živo prikaže naključno izbran dnevniški zapis za najdbo zaklada. Menda imate ob vpisu najdbe v povprečju 1:80 možnosti, da bo prikazan prav vaš. Tudi izbira spominkov, ki so naprodaj v recepciji je večja. Bomo kaj kupili, ko bomo odhajali. Pa smo na to pozabili, kot tudi na skupinsko sliko v starinski kabini za fotografiranje. Vsega je bilo preveč za eno dopoldne.

V HQ se ta dan ni trlo ne obiskovalcev ne uslužbencev. Dneve pred Zahvalnim dnevom mnogi izkoristijo za dopust kot pri nas krompirjeve počitnice. Morda je bilo v službi le kakih 10-15 % osebja in mnoge smo spoznali že na našem dogodku prejšnji večer. Jaz sem bil neskončno vesel srečanja z Anniko, s katero sva bila dnevno na zvezi v tistem letu, ko smo prevajali spletišče geocaching.com. Nisva se videla od giga dogodka v Plumlovu leta 2017. Pa končno sem spoznal Emily, ki skrbi za podporo organizatorjem mega-dogodkov. In je celo pomlad skrbno skrbela tudi za našo geoLjubljano 2022. Zahvalil sem se ji s sledljivim zmajčkom.

V Centru za obiskovalce smo opravili. Sledilo je srečanje s skupino, ki skrbi za prostovoljce in geolovsko skupnost. Geolovska skupnost nikoli ne počiva, zato je bil zahvalnodnevni osip v tej skupini najmanjši. Ogledali smo si Cindyino pisarno in se prepričali, da jo še vedno krasi slika s Šmarnogorskega dogodka. Iz njenih rok nas je prevzela Jessie in nam razkazala še ostale prostore. Imeli smo občutek, da smo s svojim obiskom vsem popestrili dopoldne. Res smo srečali manj ljudi, tudi predsednik Bryan je bil na dopustu, smo pa zato morda pokukali kam, kamor na običajen delovni dan ne bi mogli. Pisarne so pač pisarne, boste rekli. Ni čisto tako. Delovno okolje je zelo prijetno, ogled ozadja igre pa nekaj, kar ne doživiš vsak dan. Treba je imeti odprte oči, saj vsake toliko naletiš na kakšno bolj ali manj skrito sledilno kodo prav posebnega sledljivčka.

Ogled smo zaključili v prostoru za malico, počitek in sprostitev, ki ga imenujejo Signal Cafe. Še ena potrditev, da je delovno okolje v HQ res prijetno. Z Vanetom sva se takoj zapodila k impresivni espresso-mašini in si naredila trojni espresso. Tudi Bojan je (dobesedno) pristavil piskrček. Opazili smo zanimiv matematični paradoks: čeprav je bilo razmerje med kvaliteto in ceno enako kot za hotelsko brozgo, je bila ta kava neskončno boljša (in prva dobra kava, odkar smo zapustili evropska tla). Deljenje z nič izniči vse razlike. 😂 Ob kavi smo se tako zatopili v geoklepet, da smo čisto pozabili na uro. Obračala se je proti poldnevu! Če smo hoteli še na kosilce pred odhodom brez da bi nas (hudo) priganjal čas, smo morali kar pohiteti. Na hitro smo se poslovili in, kot omenjeno, pozabili na nakupe in fotografiranje, še kupček slovenskih sledljivčkov, ki naj bi svojo pot začeli v HQ, sem pozabil oddati.

Da ne bi kosili mokri, so nam gostitelji posodili dežnike. Tako je nastala moja najljubša slika s tega potovanja. Do kosila ni bilo daleč. Če česa v četrti Fremont ne manjka, so to restavracije in bari. Žal točno nasproti stavbe HQ ni več rustikalne turške kavarne, kjer sem nekoč za pogum spil čisto pravo turško kavo, ker jo je nadomestil gostinski obrat bolj po okusu mladih urbanih poslovnežev. A smo relativno v bližini našli nekaj, kar je zadovoljilo vse okuse. Ko so nam prinesli hrano, je bil pravi trenutek, da nazdravimo nepozabni dogodivščini in se zahvalimo za zanimivo dopoldansko doživetje. Potem pa…