Od zaklada do zaklada: Somogy Power Trail 2018

Južno od madžarskega jezera Balaton leži geo trail imenovan Somogy Power Trail ali na kratko SPT. Trail vsebuje 270 geo zakladov, krožna pot pa je dolga okoli 120 km. Včasih, no, napis je tam še dandanes, so trail oglaševali kot Europe’s Longest Power Trail. Primat najdaljšega so mu že dolgo nazaj prevzeli nekateri drugi traili, kljub temu pa je pot za Slovence še vedno privlačna, saj je z avtomobilom dosegljiva že v nekaj urah vožnje. SPT leži v županiji Somogy, po naše Šomodska županija, ki je tako kot večina Madžarske, ravna. Pravega geolovca-pustolovca to kar vleče, da bi jo prevozil s kolesom, dodaten čar pa ima tudi ideja: »V 24 urah? Ali zmorem?«.

Priprave

Na prednovoletni izmenjavi sledljivčkov v Ljubljani, je krossnik Kinčoropiju rekel: »Tukaj imaš še enega Štajerca, ki bo sigurno šel zraven.«. »Kam pa?«. »Ja na Madžarsko, na SPT!«. »Zakaj pa ne. Sigurno bo dogodivščina. Pokliči me!«. In tako je beseda dala besedo, mejl je dal mejl, chat je dal chat in priprave so se začele. Po nekaj izmenjanih začetnih mejlih smo se zbrali SPT interesenti in kreirali Hangout skupino za pogovore. Vsak je v tej poti verjetno našel svoj izziv. Romtimu je bilo zanimivih 21 zakladov s težavnostjo T5, meni sama kolesarska pot, tusiju79 plezanje po drevesih, Kinčoropiju organizacija, vsem skupaj pa med drugim tudi pobrati čim več keškov v enem dnevu. Če bi napisal, da to ni res, bi se zlagal, saj je premikanje ciljev v človeški naravi.

Na kratko je romtim tole povzel v prvem mejlu:

• Celotno pot v dolžini približno 160 km je najprimernejše (ne najlažje!) »obdelati« s kolesom.
• Potrebna je dobra telesna pripravljenost, že nekaj prevoženih kilometrov, da ne bo preveč bolela zadnjica.
• Plezalno opremo je potrebno imeti vsaj  pri enem kešku, kjer se je potrebno spustiti v vodnjak.
• Po prebiranju logov je razvidno, da je trail slabo vzdrževan, ker lastnik ni več aktiven. Večinoma ga vzdržujejo drugi geolovci.
• Za čim hitrejše iskanje keškov bi vnaprej natisnili nalepke malo boljše kvalitete (plastificirane, UV nalepke). Nalepke bomo že našli. Na ta način je gibanje od keška do keška bistveno hitrejše.
• Iz Slovenije bi startali enkrat popoldne. Cilj je, da avto pustimo pri zadnjem kešku (#270) in se s kolesom odpeljemo do keška #1 (30 km). Tako bi ob polnoči startali s pobiranjem keškov.
• Krossnik je omenil, da bi bil najprimernejši čas za iskanje druga polovica aprila, odvisno od vremena.

Kar zgodaj, že januarja smo se dogovorili za termin 24.3.2018, vendar smo ga malo kasneje zaradi še predolge noči in morebitnega mrzlega dneva prestavili na 12.5.2018. Dodali smo tudi rezerven termin, dober mesec kasneje. Termin se na koncu ni izkazal kot najbolj posrečen, ker … (beri dalje).

Eno prosto popoldne sem naredil track, v katerega sem dodal tudi ostale okoliške zakladke. Sam trail je dolg nekaj več kot 120 km, dodatno pa bi porabili za kraj Balatonboglár še 10 km, kraj Csömened 10 km in kraj Kaposvár 30 km, kar skupaj znese okoli 160 km. In potem je bilo nekaj dni vse tiho. In potem je črv začel glodat: »Ali bomo sploh lahko toliko prevozili s kolesom?«. Nihče si sploh ni upal priznati, da takšne kilometrine še ni prevozil. »Predlagam, da izpustimo Kaposvár in s tem zmanjšamo pot za 30 km«, je bil prvi predlog. »Predlagam, da poberemo samo keške, ki so iz poti oddaljeni največ 300 metrov«, je dodal še romtim. Oba predloga smo logično sprejeli, nismo pa izpustili Balatonboglárja, saj je tam dodatnih 10 keškov. Niti približno nismo imeli predstave, kako dolgo bo vse skupaj trajalo in s kakšnimi problemi se bomo srečevali na poti. Če si po ZKP (zdrava kmečka pamet; op. p.) preračunaš 270 keškov na 24 ur, potem moraš najti vsaj 1 kešek na 5 minut. Če zgubiš pri vsakem kešku 1 minuto za vpisovanje, potem si na celotnem trailu zapravil 4 ure in pol samo za vpisovanje. Optimizacija, optimizacija… Pred 3 leti so trail prekolesarili že krossnik, dr.gumpi in gamsek, ki so s trailom opravili v 22 urah. To je bil tudi nam nekakšen časovni okvir in potrditev, da je izvedba s kolesom sploh možna. Predlog je bil tudi, da v kolikor bomo dovolj hitri in nam ostane še kaj časa, le-tega izkoristimo za pobiranje keškov v Kaposvárju, kar pa lahko opravimo tudi z avtom. SPT jih ima 270, dodatnih 10 poberemo v Balatonboglárju, še okoli 10 spotoma ob SPT poti in nekaj 10 v Kaposvárju in mogoče, ampak res če bi, pa če bo šlo, pa če bo lepo vreme, pa če, pa če, pa če … bi lahko pobrali 300 zakladkov. O tem je verjetno razmišljal vsak sam, vsaj jaz sem, izvedba pa je bila mučo vprašljiva. Ampak … (beri dalje).

Logistika

pomeni, priti na določeno mesto z vso potrebno prtljago. Plan, ki smo si ga zapisali v enem od naslednjih mejlov, je bil sledeči:

• Popoldne po službi gremo direktno do SPT. Predvidevam, da bomo za pot iz LJ potrebovali 5 ur, s postankom v Mariboru pri Matjažu. Zavedati se moramo, da je v petek popoldne lahko gneča na cestah in bi se pot podaljšala za kakšno uro. Se strinjam, da štartamo okoli 13:00 iz Maribora.
• Cilj je, da smo ob 22h pri prvem kešku (SPT #1).
• Iz Maribora se peljemo v smeri Lenart, Lendava, Nagykanizsa, mimo Balatona in potem desno po SPT poti do začetka. Do Balatona je avtocesta.
• Ob 22h startamo s kolesom in se počasi zapeljemo do prvega keška (približno 25 km). Po poti za ogrevanje poberemo še 3 keške. Glede na to, da nas gre 6, predvidevam da gremo vsaj z 2 avtoma. Enega lahko jaz peljem, imam prtljažnik za 4 kolesa. Če gremo z 2 avtoma, bi bilo pametno, da prvih 25 km spustimo in štartamo na začetku, avte pa parkiramo na začetku in koncu poti.
• Ob polnoči startamo in pobiramo keške.
• Če bomo USPEŠNI (in bomo) bomo do konca dne spet pri avtu. Bomo zmogli kar je treba? Bomo, ja.
• Gremo z avtomobili. Dogovoriti se moramo, kdo pelje, stroške pa vzajemno pokrijemo.

To je bil plan, realnost pa je bila, seveda, nekoliko drugačna. Kar nekaj kandidatov se je na koncu avanturi odpovedalo: eden je moral na praznovanje abrahama, drugi je dobil obisk iz Nemčije, tretji si je na Krku poškodoval nogo in hodil na preveze k zdravniku… In tako smo ostali 4 mušketirji, odločeni, da opravimo s potjo in s samim seboj. Ampak to pa ni več za 2 avta, ampak samo za enega. In tukaj se plani spremenijo. To je dodatnih 30 km kolesarjenja, kar pomeni toliko in toliko dodatnih ur. Prilagodili smo se in se na SPT odpravili z enim geomobilom in s prtljažnikom za 4 kolesa.

Oprema

je zelo pomembna na takšni poti. Nekaj osnovnih navodil, kaj naj bi imeli s seboj, smo si zapisali takole :

• Kolo, rezervne zračnice, OBVEZNO odsevne jopiče.
• Svetilka. Rezervna svetilka, rezervne baterije…
• Hrana, tekočina, … . Verjetno bomo lahko kje ob poti napolnili flaše z vodo oz. peljali mimo trgovine. Hrana sproti na kolesu, sendviče imamo zraven.
• Ker je na poti 21 T5 keškov, potrebujemo opremo za plezanje. Tuši tu računamo nate: »Vzel bom plezalno opremo: štrik 30 m, kake zanke, pas 2x. Po moje bo to dovolj.«
• Za hitrejše logiranje najdenih škatlic pripravljam nalepke. Ko bo znano kdo in kdaj gremo, bom natisnil naša imena in datum na nalepke.
• Potrebujemo nekaj dodatnih škatlic in logbookov, če bo na poti karkoli manjkalo. Matjaž je obljubil, da bo poskrbel za petlinge, dogovoriti se moramo, kdo bo za logbooke. »Jaz jih bom vzel s sabo enih 30 (ali bo dovolj?). Bom kar jaz natisnil logbooke brez GC kode in imena in se potem kar na mestu to vpiše.«
• Imamo srečo, da sta v preteklem vikendu dva izkušena geolovca poiskala vse keške in verjamem obnovila keške. Omenila sta, da ogromno štorov manjka, ki naj bi bili v namigu. Verjamem, da ne bomo imeli težav pri iskanju.

Ena izmed dilem je bila tudi: “Čelada da ali ne?”. Glede na manjšo hitrost potovanja in velik kup opreme bi jo lahko pogrešali, ampak smo se potem soglasno odločili, da jo uporabimo. Varnost je pač na prvem mestu. Ima pa čelada eno slabo lastnost. Nanjo težko namestiš čelno svetilko, ne da bi te ovirala ali, da ti ne bi padala z nje. Kandidatom sem pisal: “Svetujem montažo čelke na čelado že doma. Pa vredi jo pribijte z žeblji, ker vačig dol padne!”. Kot zelo pomembni so se izkazali tudi odsevni jopiči in rdeče utripajoče luči na zadnjem delu kolesa. Z njihovo pomočjo si videl, kdo se kje nahaja in glede na različne hitrosti utripanja tudi takoj vedel, kdo je kdo.

Pa še nekaj bi želel izpostaviti. Torbica za kolo, v katero daš telefon in velik powerbank, je odtehtala nakup. Zelo pomembno pa je tudi, da je hitro snemljiva, ker lahko potem telefon uporabljaš za določanje mikro lokacije. Pomaga, res pomaga.

Prenočišče

zna biti tudi pomembno. Ali pa tudi ne.

• Imamo dve varianti. Najamemo nek apartma v bližini ali pa prespimo v avtu. Jaz sem za drugo, ker bomo na koncu 24 urne avanture zelo utrujeni in bi zaspal kjerkoli, tudi v avtu. Če se odločimo, da bomo še vse skupaj pakirali in se odpeljali do nekega apartmaja pa tudi prav.

Nekaj dni pred odhodom sem poskušal po Google Earthu poiskati parkirišče, kjer bi lahko pustili avto in pri njem tudi prenočili, pa se je to izkazalo kot precejšen problem. Tipične madžarske vasi so zelo strnjene, parcele ozke in podolgovate, izven vasi pa ni nič. Po nekaj urnem iskanju sem ugotovil, da je najlažje najti parkirišče, če poiščeš v vasi igrišče in v njegovi okolici tudi bližnje parkirišče. Tako sem določil 5 parkirišč:

1. Pri vili ob avtobusnem obračališču, ki je bila najbliže SPT #270 (N46° 29.142 E017° 55.162)
2. V vasi Magyaratád pred trgovino, kjer pa ne bi mogli prespati (N46° 28.007 E017° 53.994)
3. Pri nogometnem igrišču kajpavemkje (N46° 26.895 E017° 55.600)
4. Ob jezeru, ki je zgledalo obetavno, vendar precej odmaknjeno od ljudi (N46° 24.295 E017° 49.111)
5. Na pravem počivališču za tovornjake, ki pa je bilo od #270 oddaljeno že 20 km (N46° 26.475 E017° 47.837)

Romtim se je prostovoljno javil, da odpelje avto v bližino zadnjega zaklada SPT #270 The end? in si ogleda parkirišča v realnosti ter se odloči, kje bo pustil avto. Že parkirišče 1 je bilo dovolj dobro in se je kasneje izkazalo kot odlično. Romana je ob parkiranju tam sicer najprej nalajal pes, potem pa še lastnik, a je vendarle uspel “pobegniti” še preden je prišlo do večjega zapleta. Je pa nekaj 200 metrov dalje še eno nogometno igrišče kot alternativa parkirišču 1.

Pregled logov

je zelo pomembnen dejavnik na terenu.

• Tu je še moj gpx file, v katerem so zgolj keški iz SPT (270 kos). Nekateri keški imajo vpisane opombe iz zadnjih logov, kar se mi je pač zdelo zanimivo vedeti, ko sem pregledoval keške. To velja za keške od 1 do 150, ki sem jih pregledal jaz. Ostale je pregledal Roman. Uvozite jih kar v c:geo, v isto mapo kot Matjažev file, pa bo dodalo še te moje opombe.

Po moje najpomembnejša stvar, ki jo je potrebno narediti pred odhodom na takšno pot je, pregled vseh logov. Predvsem zadnjih 5 zapisov iz katerih je razvidno, kakšno je stanje zakladka. Glede na to, da smo delovali timsko, sta si pregled keškov razdelila Kinčoropi in romtim. Kinčoropi prvih 150, ostale pa romtim. TO JE BILO NEKAJ NAJBOLJŠEGA, KAR SMO LAHKO PREDPRIPRAVILI. Dodatne opombe pri vsakem kešku, ki si jih lahko priklical na klik, ko si kolesaril proti naslednjemu zakladu so bile neprecenljive (za vse ostalo je MasterCard). Nekateri zakladki so bili prestavljeni, ali pa je bil spremenjen namig, ali so bile druge koordinate, ali pa je imel že kar nekaj DNF-jev, ali pa “kajpajazvemkajše”… In takšne informacije zbrane na enem kupu so bile najbolj uporabne. Predvsem, ker so bile hitro dostopne.

Jaz si pri trailih ponavadi naredim seznam vseh keškov s terenom, težavnostjo, namigom in dodatnimi opombami ter si ga potem natisnem na list papirja. Med hojo pogledam podatke o naslednjem zakladku in kakšne so opombe ter iščem dalje. Tak seznam sem imel pripravljen tudi tu, a se je izkazal kot popolnoma neuporaben. Spregledal sem namreč dejstvo, da je branje med vrtenjem pedal težko izvedljivo, in temá k temu prav z ničemer ne pripomore.

Google Earth je bil v mojih mladih letih »beyond my imagination«, dandanes pa ga ima vsak na dlani. Dodatno vrednost mu v nekaterih državah daje še Google Street View, ki je za geocacherje zlata vreden. Tako sem si v pripravljalnem obdobju vzel tudi nekaj ur za predogled lokacij. Ker so vsi zakladki postavljeni precej blizu ceste, sem s pomočjo namiga lahko ocenil mesto skritja za 234 keškov. V realnosti se je to izkazalo kot zelo dobro, saj sem si ustvaril sliko vsake lokacije, za določene keške pa sem natančno vedel, kje so postavljeni. Npr. tisti z namigom »11« so bili skriti v zeleni tabli, ki je označevala odsek ceste. Druga dobra stran predpriprave z Google Street View-om je bila ta, da je bil zajem slike narejen leta 2012, trail pa je bil postavljen leto dni prej. Nekako sem lahko določil tudi štore, ki jih je bilo v namigih en haufn, kasneje pa se je izkazalo… (beri dalje). Naredil sem tudi print screene za vseh 270 zakladkov in jih skopiral na GSM, da sem jih imel pri roki. In to offline ter z možnostjo povečave, kar se je na kar nekaj lokacijah izkazalo kot odlična pomoč.

Smo pa iz logov naših predhodnikov zaznali še en življenjsko potreben pripomoček: Autan. Izkazal se je za super pomočnika. Grmovje je bilo polno komarjev in ostalega mrčesa, še posebej ponoči, ko smo uporabljali svetilke.

Ena od zadnjih predhodnic na trailu, Daniknela, je v svojih logih svetovala tudi naslednje: »Pričakujte visoko travo, koprive in trnje. Imejte dobro obutev, ker je jutranja trava mokra. Ob cesti ni prostora, zato je tam težko parkirati. Tudi lestev vam bo kar nekajkrat prišla prav.«.

 

***

 

Dan D

Zadnji teden pred odhodom je bil zaznamovan z intenzivnimi pripravami. Teden je hitro minil in napočil je dan D. Od vseh začetnih kandidatov smo za akcijo bili pripravljeni: romtim, Kinčoropi, tusi79 in moja malenkost, NiSEM. V petek, 11. maja 2018 popoldne, so se trije mušketirji pripeljali na Štajersko, kjer je za začetek seveda sledil, vsem geocacherjem dobro znan, zlatorumen napitek.

Med vožnjo smo imeli v avtu več kot dovolj časa za pogovor, vendar smo ugotovili, da smo se glavne stvari že dogovorili in…, da gre zaenkrat vse po planu. V dobrem vzdušju med pripovedovanjem osebnih geocacherskih anekdot nam je vožnja do Balatona hitro minila. Južno od Balatona smo prvič zavili na SPT pot in se prvič pobliže seznanili z njo. Jaz sem vozil, romtim je napovedal lokacijo: »Čez 50 metrov na levi«, Kinčoropi je prebral namig in že smo ga iskali. »Tukaj bo, v tem grmovju!«, smo komentirali, medtem ko smo se vozili mimo njih. Ustavljali se na tej poti nismo, ker smo bili precej pozni in nismo vedeli, koliko časa bomo porabili za pot od končne (#270) do začetne točke poti (#1).

Parkirali smo precej pozno. Dogovor je bil, da romtim odpelje avto do #270, mi pa med tem poberemo 3 okoliške zakladke, ki so cca 3,5 km oddaljeni od začetka naše poti. Med tem, ko mi absolviramo to kratko pot in se pripravimo, se romtim s kolesom vrne od avta do #1 in potem začnemo s SPT. »Kaj če bi se kar z avtom zapeljali, samo da vidimo, kje so.«, je predlagal nekdo. »Za teh 2×3,5 km ne bi smeli zgubiti dosti časa.«. In smo se odpeljali z vrha hriba. Navzdol. Navzdol. Pa še navzdol. Pa še enkrat navzdol. Joj, dobro, da nismo šli sem s kolesi, ker bi omagali še preden bi zares začeli z našim trailom.

Eden izmed teh treh zakladkov, The Zichy Castle (GCZNMK) je bil starosta na naši poti, postavljen že davnega leta 2006. Zanimiv je predvsem zaradi tega, ker je skrit v luknji v drevesu, kjer je luknja manjša od škatle.

Škatla sploh ne gre iz drevesa, kar pa je tusi79 elegantno rešil. Potisnil je roko v luknjo in po nekaj pokih Lock&Lock škatle na plano povlekel vpisni listek. To je naredil tako hitro, da je izgledalo, kot da je tega že vajen.

Romtim nas je odložil na primernem mestu v bližini zaklada SPT #1 Start! z vso našo prtljago in se odpeljal proti SPT #270 The end?, mi pa smo se v miru začeli pripravljati na začetek naše avanture. Vsi smo bili precej napeti, vendar dobro pripravljeni. Takrat sem ugotovil, da sem pozabil čelado v avtu, tako da sem bil edini brez čelade. Šalabajzer! Vsak je zmlatil svoj sendvič, kajti dogovorili smo se, da nekega večjega postanka za hrano ne bomo imeli. Vsaj prvo tretjino poti ne, potem pa bomo videli, kako bomo napredovali in se bomo sproti odločali za morebitne postanke.

Medtem, ko smo se mi trije ležerno pripravljali, je romtim pošteno švical. Kasneje je povedal, da je s kolesom premagal kar nekaj klancev in to ne ravno kratkih, tako da je bila odločitev, da ne gremo vsi skupaj od #270 do #1 pravilna. Ker smo bili že precej nestrpni in je bila tudi ura že prava za štart, smo se počasi odpravili na pot, romtim pa nas je po nekaj začetnih keških že dohitel.

No, in s kakšnim namigom se začne SPT #1 Start!? Stump, po Madžarsko Tuskó. Teh štorov je bilo po celem trailu kar nekaj, skupaj 42.

Naj kar takoj povem, kako je s temi štori; kar nekaj jih je šlo rakom žvižgat. Večinoma ravne madžarske ceste imajo takoj ob utrjeni bankini velik jarek za odvodnjavanje meteornih vodá, globok kakšen meter, in širok ravno toliko, da ga ne moreš preskočiti. V času našega obiska, torej sredi maja, je bila vegetacija že bujna. Do kolen, do jajc ali pa še višje. K sreči je večina cest, kjer smo se vozili, lepo vzdrževanih. To pomeni, da je bila trava ob cesti, v jarkih in še malo dlje, kakšne 4 metre na vsaki strani ceste, pokošena! Tukaj smo pravzaprav imeli srečo, ker smo se na to pot definitivno odpravili kakšen mesec prepozno. Kakor pač tehtaš: včasih je boljše pobirati traile, ko še listje ni zeleno, glede na 24 ur geocachinga pa je bolje, da je noč čim krajša, zunaj pa čim bolj toplo. Za nekaj se pač moraš odločiti. No, kako je že s tistimi raki, oz. štori? Enostavno, ni jih več. Ker so jih pokosili. Vsaj 30% štorov ni več. To pomeni, da tam, kjer so bili prej štori, je sedaj trava. Ravna, zelena trava, al kak bi rekel, visoka trava. Tuskota pa nikjer.

Povedati moram, da je trail zelo slabo vzdrževan. Pravzaprav sploh ni vzdrževan, ker je v času našega obiska postavljalec traila, ekipa Geobetyárok, že kakšna 3 leta odsotna iz GC dogajanja. Pot že nekaj časa vzdržujejo geolovci, to pa seveda vodi do določenih anomalij pri skrivanju oz. iskanju. Pri teh tuskotih, ki jih ni bilo več, je bil zakladek ponavadi skrit na najbližjem drevesu, koordinate oz. nov namig pa si moral razbrati iz predhodnih logov. In tukaj so prav prišle tiste opombe, ki sta jih v c:geo vpisala Kinčoropi in romtim. Zlata vredne, ko se ti mudi.

Poleg sreče s pokošeno travo, smo imeli tudi srečo št. 2. Nekaj tednov pred nami sta trail obiskali Daniknela in njena kolegica Barbara091077 (verjetno rojena 9. oktobra 1977; op. p.). Ti dve gospe sta trail prevozili z avtom v 3 dneh in naredili veliko delo. Postavili sta precej manjkajočih zakladkov, tako da sta nam precej olajšali delo. Po moji oceni sta nadomestili kakih 50 zakladkov.

 

SPT #5 in SPT #6

Štartali smo, vendar se je zataknilo že pri SPT #5. Namig lahko uganete sami, zakladek pa je bil skrit več kot 4 metre od ceste. Torej nepokošeno. Točno tukaj je rastla neka čudna rastlina kot neka rabarbara, ki je bila visoka do obraza. Ejga, ne pretiravam.

Morali smo vso to travo potlačiti na stran in poiskati štor, ki pa ga seveda ni bilo. Kaj pa zdaj, plan B? Vsi se strinjamo, in postavimo nov petling. Gremo dalje. Pridemo do #6 in zadeva se ponovi. Visoka rabarbara, štora pa nikjer. Spet uresničimo plan B, tokrat že s skrbjo. »Jaz imam s sabo samo 28 nadomestnih petlingov. Če bo šlo postavljanje novih s takim tempom dalje, nam jih bo že pri SPT #100 zmanjkalo!«, sem komentiral.

K sreči vendarle ni bilo tako in zadeva je stekla. Tudi organizirali smo se. Kdor je zakladek našel, je opravil tudi vpis, ostali trije pa so šli naprej. Vpisovalec se je potem pripeljal zadaj in pomagal pri iskanju, če pa so ga prejšnji trije že našli, se je odpeljal do naslednjega. Tisti, ki je bil prvi na GZ, je vsem ostalim povedal namig in sledilo je skupno iskanje. Če smo videli, da je pred nami kakšen T5, potem smo tusija79 spustili naprej. Plezalec po duši, kaj bi mu osporaval. Bili smo zelo dobro pripravljeni in vsak je poznal pot, zato ni bilo vprašanje, kam je sploh potrebno zaviti. Le romtimu je manjkala zadnja rdeča luč, a ga kljub temu nismo izgubili.

In tako smo jo mahali skozi noč. Zaspanosti ni bilo, ker je adrenalin naredil svoje. Od začetka smo precej hiteli, vendar se je kasneje izkazalo, da po tem ni potrebe. Prekolesariti celoten trail je bil pravzaprav največji cilj.

SPT #30

Zanimiv postanek je bil tudi pri SPT #30. Namig je bil »snake«, ki je nakazoval na dvojni ovinek na prometnem znaku. Prometni znak pa je ležal zlomljen v travi. Ni znaka, ni zakladka. Ampak zgleda, da je že dolgo tako, ker je celoten znak polepljen z log nalepkami, ena izmed njih je imela celo datum 12.-14.8.2011 TFTC | EXPEDITION HUNGARY. Takšnih »naravnih« log listkov je bilo ob poti potem še kar nekaj.

 

SPT #60

Prvih 58 keškov smo pobrali brez večjih problemov. Višinske razlike je bilo do sem kakšnih 350 metrov, vendar smo jih pričakovali. Iz planiranega tracka je bilo videti, da nas čaka rahel vzpon od #10 do #30, nadaljevanje pa naj bi bilo bolj ali manj ravninskih. No, ravninskih za avto, za pecikl pa… Joj, ko čutiš že vsaki mali bregec. Potem pa SPT #59. Strmina, da te kap. Stranski cestici, ki je vodila na vrh “Madžarskega Mont Everesta” ni bilo ne konca ne kraja. Tik pod vrhom brega smo vsi obupali in začeli porivat.

Zašvicani, mokri, že malo utrujeni, levo od nas pa gor v breg še en zakladek. Panorama of Balatonlelle (GC10XP4), a smo ga soglasno izpustili. Moram povedati, da je bila to najhujša strmina na celi poti, nadaljnja pot pa je sicer skozi variirala gor in dol, vendar ravno prav za takšen izlet. Kljub temu, da Madžarska leži v Panonski nižini, kolesar hitro opazi, da ni povsem ravna. Sem pa med planiranjem tracka nekaj spregledal. Ko si prikažeš višinski graf 120 km dolge poti v Google Earthu, se vzponi in spusti kar nekako skrijejo pri tej dolžini. Proporcionalno glede na dolžino poti se graf precej spremeni, tako da ne opaziš izrazitih sprememb višine.

 

SPT #63

Najzanimivejši zakladek v celotnem trailu je zagotovo T5 zaklad SPT #63 z namigom “-5m”. Križišče cest, na sredini pa vodnjak, v katerega je potrebno zlesti. Tusi79 je imel s sabo eno daljšo plezalno vrv, plezalni pas in nekaj vponk, tako da mu teh 5m ni delalo nikakršnih preglavic. Je pa to edini T5 zakladek na celi poti, za katerega res potrebuješ daljšo, vsaj kakšnih 15 metrov dolgo vrv. Kako so z vodnjakom opravili eni izmed naših predhodnikov si lahko ogledate v videu Somogy Power Trail – C/2.

Prvi del poti do Balatona, tj. do keška SPT #70 je bil kolesarsko nekoliko bolj zahteven. Tudi z vidika zakladkov je tale del poti precej slabo vzdrževan, na kar so opozorili tudi iskalci pred nami. Tu je bilo za nami okoli 30 km poti, pa tudi že skoraj polovica višinske razlike. Tu pa tam sem preveril km na GPSu, ampak se z njimi nisem obremenjeval. Vsaj od začetka ne.

Za nekaj časa smo zapustili našo SPT pot in se odpravili navzdol proti Balatonu. Ta je ležal daleč stran, za tako gosto meglo, da bi jo lahko rezal, mogoče pa še malo dlje. Čez dan je to čisto navadno jezero, a ko ga zvečer prekrije črno črna tema, se začnejo tam dogajati čudne reči. V vodi najprej zaklokota, ob bregu zareglja, v bičevju nekaj poči, med vrbami zahrešči in šele potem se tam prikažejo geolovci. To so nemirni ljudje, ki neučakano oprezajo okoli sebe tako dolgo, dokler po Balatonboglárju ne poberejo vseh zakladkov.

Po 4 urah vožnje smo torej prispeli v prvo večje mesto, kjer smo najprej zavili … na 24h bencinsko črpalko in si dali duška. Eni s pivom, drugi s sokom. S seboj sem imel 2,5 litra vode, kar je bilo absolutno premalo. Na bencinski sem 1 liter eksal, 1 liter pa še dokupil.

 

Hirtelen felindulásbol elkövetett rejtés! 2 (GC38VNY)

Najbolj zanimiv kešek ob Balatonu je bil seveda lesen paviljon ob jezeru, visok kakih 6 metrov. T5 kešek, kjer je že v namigu pisalo: »On the top!«, tako da smo točno vedeli, kje ga iskati. Računali smo na to, da ponoči vsaj z bunkeljni ne bomo imeli težav, a vendarle se je izkazalo, da smo bili v zmoti. V neposredni bližini je namreč nočni lokal, ki je bil nabito poln mladine. In mi naj bi plezali po bližnjem paviljonu…

»Bomo, ne bomo?«, so se nejeverno spraševali naši pogledi. »Meni je vseeno, daj mi štuparamo!«, je rekel tusi79. Kot veverica je zlezel na vrh, porabil kakšno minuto za iskanje in ga seveda našel. Med tem smo poželi neizmerno zanimanje iz sosednjih miz, nekateri (bolj pogumni) pa so si podvig ogledali kar od blizu. Pojma niso imeli, zakaj plezamo na vrh k luči, če pa imamo elektro omarico z vtičnicami čisto pri tleh. Nekako smo jim le uspeli razložiti, da nas njihova elektrika ne zanima. Kot sem že omenil, je na sredini paviljona, tik pod streho montirana močna reflektorska luč. Okoli nje je letalo na milijone mušic in drugih malih živali, ki jih je imel tusi79 tako polna usta, da je kar izpustil naslednji obrok. Fuj, fej in foj. Ampak zakladek je pa bil vendarle najden!!!

 

Sphere of Boglár (GC86CF)

Povzpeli smo se tudi na bližnji hrib, na katerem kraljuje razgledni stolp oz. bolje rečeno razgledna krogla. Lepo razsvetljena in zanimiva železna konstrukcija baje ponuja lep razgled, a ga tokrat, zaradi slabe vidljivosti (beri: teme), žal nismo bili deležni.

Pot na vrh hriba je na karti narisana s tanko črto. Najprej malo v breg, potem fejst v breg, potem pa smo prišli do tiste tanke črte, za katero smo ugotovili, da predstavlja stopnice. Ali se vrniti ali iti naprej? Kolo pod pazduho ali na hrbet, in gremo dalje. Težkih 300 metrov smo prestali brez večjih posledic, pobrali 2 zakladka in se po drugi strani, po občutno boljši poti, spustili navzdol.

V Balatonbóglarju smo “zgubili” dobri 2 uri in naredili dodatnih 10 km. Pri SPT #71 smo se vrnili na našo SPT pot in nadaljevali v prej ujetem ritmu. Noč ima svojo moč, adrenalin pa svojo. Ampak malo pred 4:00 uro zjutraj je noč počasi začela pojemati in pokazali so se prvi megleni obrisi v daljavi.

Kdor me pozna, ve, da nisem ravno jutranji tip, tako da je bil to eden redkih sončnih vzhodov v mojem življenju. Balonarji radi rečejo, da so jutra najlepša. Hnja, ja so, če greš lahko potem spat. Po 7 urah kolesarjenja smo imeli tudi postanek za malico. To je bil naša prva malica, če ne štejem nekaj sladkarij na bencinski črpalki.

Približno po 8 urah smo prispeli do SPT #100 in do takrat naredili približno 55 km. Tukaj je Kinčoropi tudi prvič omenil, da ga boli koleno. To je bil pravzaprav slab znak, ki pa mu nismo posvečali neke večje pozornosti. Bili smo komaj na tretjini poti in ni bilo niti druge možnosti, kot iti naprej. Tudi moje koleno je že nakazovalo bolečine, ki pa sem jih lahko zmanjšal, če sem zmanjšal tudi tempo. Voz iskanja sta vlekla romtim in tusi79, midva pa sva ju s počasno vožnjo nekako dohajala. Po 80 km pa se je ustavilo. Takrat smo v avtobusni hišici ob cesti naredili daljšo pavzo z malico.

Tudi zaspanost je naredila svoje. Pretegnili smo noge, zravnali kolena in po pol ure krenili dalje. Z občutno manjšim tempom, ampak je šlo. Kinčoropiju ja, meni pa ne več. Na kakšnem 85 km so se začele moje težave. Utrujenost. Zdelo se mi je, da se nikamor ne premikamo. Vsake 3 km sem gledal na GPS, pa ni šlo nikamor. Kot da stojimo na mestu…

Kriza, res kriza, vse tja do 100 km, ko sva s Kinčoropijem ugotovila, da ne moreva več capljati za onima dvema ferarijema. Pravzaprav je bil problem to, da nisva več iskala, ker sva komaj dohajala romtima in tusija79. Potem sva se skupno odločila, da tako ne gre dalje, da morava tudi midva še kaj poiskati. Predvsem zato, da greva malo s kolesa in se pretegneva. Naj povem, da se je strategija obnesla, ali pa je utrujenost popustila. Nekako je to skupno iskanje spet steklo in počasi, a vztrajno smo napredovali.

V kraju Toponár smo bili že pri SPT #238, kjer smo si privoščili malo daljši pivski postanek. Do konca nas je še ločilo kakšnih 15 km, kar pomeni kakšne 3 ure vožnje. Počasi smo že videli luč na koncu predora, zato je bil postanek na pravem mestu.

Med vožnjo smo nekajkrat naleteli tudi na ostanke dr.gumpija, krossnika in gamska. Naredili so dobre log nalepke, ki še po 3 letih prikazujejo to kar morajo.

O kakšnih posebnostih pri zakladkih v drugi polovici poti že težko kaj napišem, ker nimam pojma, kaj je pri kateri številki bilo. Po 100. najdbah postane iskanje bolj ali manj rutina, glava pa je bolj na off.

Po daljšem pivskem postanku pri SPT #238 smo se obrnili proti severu in se začeli oddaljevati od Kaposvárja. Tu SPT poteka ob precej prometni cesti. Kolesarsko zelo neugodna cesta, avti švigajo mimo, kot da te ne vidijo in le tekmujejo med seboj, kdo bo prej na cilju.

Eden od mimovozečih voznikov se je celo ustavil in nas od daleč opazoval, kako smo preiskovali dva prometna znaka, vsakega na svoji strani ceste. Ko je prišel bližje, pa smo ugotovili, da so policisti. »El akarsz lopni egy forgalmi jelet?«, so nas nagovorili. »Sorry, only English.«. Nekaj časa tiho, pa še tiho, potem pa se je eden ojunačil in spregovoril: »What are you doing? Do you want to steel a traffic sign?«. »Zdaj bo šele sranje…«, sem pomislil. »No, sir. We do geocaching. This is a game. We are searching for small boxes … etc«. »Can you show me this box?«. Joj, stari, kaj toliko sprašuješ. Če pa je ni tukaj, zato jo iščemo. Če bi bila, je ne bi iskali. Na fin način sem ga potem zgleda prepričal, da nismo tatovi prometnih znakov in smo šli vsak v svojo smer.

Počasi smo se bližali koncu naše poti, ki sem se ga strašno veselil. Mislim ja, ker je konec, ker pa ima zadnjih 6 zakladkov namig: štor, zato pa ne. Pa še ob glavni cesti so, tako da bo sigurno kateri manjkal. Za nameček pa nas je ujela še ploha, ampak glede na to, da smo bili že skoraj na koncu, nam je bilo ravno vse do Slovenije. Kapo na glavo in gremo dalje.

Vsi zadnji zakladki so bili točno tam, kjer morajo biti, do zadnjega pa smo se po bregu navzdol spustili skozi vas Magyaratád, in ga seveda tudi našli. Brez neke strašne evforije na končni točki, vendar pa vsak v sebi z zmagoslavno mislijo: »Zmogel sem!«. Po prevoženih 120 km v dobrih 9:10 urah in točno tolikem času za iskanje zakladov, smo prišli na konec naše poti. No, čakal nas je še zadnji vzpon do avtomobila, ki se je že od daleč svetil na vrhu sosednjega griča. Komaj pri avtu smo odvrgli vso odvečno breme in se začeli zavedati, kaj nam je pravzaprav uspelo. Obvezna »petka« in stisk roke, in seveda vsem geocacherjem dobro znan, zlatorumen napitek za zaključek.

A vendarle, ni konec, dokler ni konec. Pol ure je bilo dovolj, da smo malo prišli k sebi. Najdenih smo imeli 289 zakladkov, do konca dneva pa na voljo še 3 ure časa. »A jih bomo ruknili 300?«, sem previdno vprašal. »Ampak z avtom, na kolo ne grem več!« sem še dodal. Po kimajoči odobritvi vseh, smo se usedli v avto in se odpeljali v Kaposvár, kjer smo našli še manjkajoče zakladke do 300, in še nekaj preko za rezervo. Tako smo presegli tudi drugi mejnik, 300 najdenih zakladkov v enem dnevu, ki pa ga pred odhodom ni nihče omenjal. Vsaj naglas ne!

Zaključek

Pravijo, da je pot pomembnejša od cilja. Pot je bila težka, vendar izvedljiva. Do sedaj je bila moja najdaljša prekolesarjena pot dolga nekaj čez 70 km, tokrat pa sem se povzpel čez 120 km. Ampak mi je uspelo. Nam je uspelo! Vsem skupaj! Dosegli smo tudi cilj, pobrati 300+ zakladkov v 24 urah, ki pa ima žal tudi nekaj grenkega priokusa. Glede na nevzdrževan trail je bila geocacherska izkušnja bolj slaba. Na novo smo postavili 12 petlingov, ker so pač drugi pred nami že naredili veliko delo. Potrebno je bilo dosti prilagajanja in nepotrebnega iskanja. Postavljanje novih zakladkov samo zato, da ohranjaš neki trail živ, je nekako izven mojega doumevanja geocachinga. Kaj pa bi naredili vi?

Če me vprašate, ali vam trail priporočam, bi vam ga iz geocacherskega pogleda odsvetoval, če pa vas vodi želja po dogodivščini, pa le zajahajte konjička. Za nas lahko rečem, da je bila to dogodivščina, ki se je bomo verjetno spominjali tudi še v penziji. Bila je epska, kot je v svojih logih zapisal Kinčoropi.