Virtualno priznanje: moje izkušnje po dobrem letu

Konec avgusta 2017 je prišlo e-pismo iz daljnjega kraja. Sicer ni bilo od zamorskega kralja, vsebina pa je kljub temu vzbudila zanimanje: »priporočam ti, da čez pol ure malo pogledaš v svoj geolovski profil«. Tisti popoldan sem potoval v Barcelono in napovedani trenutek je padel točno v čas, ko se mi je telefon preklapljal iz slovenskega v italijansko omrežje. Po nekaj minutah komunikacijske teme je najprej priletelo nekaj vprašanj tipa »no, a ne boš nič komentiral«, potem pa sem v svojem profilu zagledal osnutek virtualnega zaklada. Wow! Popolno presenečenje. Od navdušenja sem do pozno v večer klepetal z drugimi kolegi in prijatelji, ki so postali srečni lastniki virtualnega zaklada, potem pa so se začele skrbi, ki mi še isto noč niso dale spati. Kaj zdaj?

(Vsaj) Štirje srčni možje

Mislim, da se s podobnim vprašanjem ubada marsikateri lastnik Virtualnega priznanja 2.0, ki se je prijavil misleč, da itak nima šans. Vse kaže, da smo napoved o žrebu s favoriziranjem držav z malo virtualnimi zakladi nekoliko podcenili. Že vsaj dvajset slovenskih ekip je javno povedalo, da so med srečnimi dobitniki, pa imam občutek, da to še ni vse. Tukaj je nekaj mojih izkušenj in nekaj (upam) ne preveč vsiljivih nasvetov. Morda bodo komu v pomoč.

1. Z objavo zaklada ni treba hiteti

Za objavo imate na voljo še skoraj leto dni časa. Tudi če v tem trenutku nimate nobene ideje, kam in kako bi postavili virtualni zaklad (ali pa jih imate preveč), vam ni treba preveč skrbeti. Vzemite si čas, preberite smernice in napotke in razmislite o možnih lokacijah in izvedbah. Ideja lahko pride v trenutku, ali pa se medi dalj časa.

Sam sem imel najprej polno glavo idej, za katere sem ugotovil, da večinoma niso v skladu s smernicami, saj bi zahtevale še dodatno brskanje za podatki po spletu. Vse skupaj sem odložil in po kakih dveh mesecih ugotovil, da za kakšno zelo ambiciozno izvedbo nimam ne volje ne časa. Izbral sem lokacijo v Bohinju, kjer sem že hotel postaviti fizični zaklad, pa se nikoli nisem odločil za to. Primernih skrivališč je malo, bunkljev veliko, postavil bi lahko samo mikro vsebnik, pa še ta bi najbrž pogosto izginjal, v poletnih mesecih bi bilo treba menjati vpisni listek vsak mesec, odziv na pritožbe in zahteve po popravilu zaklada bi bil počasen. Virtualni zaklad je na taki lokaciji idealna rešitev.

2. Tudi virtualni zaklad zahteva vzdrževanje

Zdi se mi, da mnogi lastniki na to pozabijo. Z virtualnim zakladom ni skrbi, kot so s fizičnim vsebnikom, a je z njim kar nekaj dela. Še posebej, če je dobro obiskan. Dolžnost lastnika je, da spremlja zapise najditeljev in preverja upravičenost vpisa najdbe. Sliši se preprosto, a ni čisto tako. V sezoni se nabere tudi pet ali več najditeljev dnevno. Mnogi turisti pošljejo odgovore takoj, najdbo pa vpišejo šele čez nekaj dni ali celo tednov. Ali pa najprej vpišejo najdbo, odgovore in fotografije pa pošljejo, ko se vrnejo domov. Nekateri na naloge namerno ali nenamerno pozabijo, nekateri jih ne opravijo tako, kot zahteva opis.

Pri mojem zakladu je od srede septembra do srede maja bolj ali manj zatišje. Obiskovalci v tem času so redki, velika večina jih skrbno izpolni naloge. Dodatnega dela skoraj ni. Čisto drugače je, ko v Bohinj navalijo turisti. V poletnih mesecih si naredim tabelo in beležim najditelje, izpolnjevanje nalog in morebitne opomine. Sicer najdbam ne bi mogel več slediti. Skoraj vsaki ekipi odgovorim in se zahvalim za obisk. Z nekaterimi izmenjamo še nekaj sporočil, ker moj odziv izkoristijo še za kako vprašanje o geolovu v Bohinju.

3. Izogibanje težavam se začne z opisom in nalogami

Opis naj bo kratek. Povejte bistveno, ostalo si bodo obiskovalci, če bodo to želeli, poiskali sami. Žal je tako, da dolgih opisov večina ne bere, ampak samo preskoči na naloge. Bolj kot je opis kratek in jedrnat, večja je verjetnost, da ga bo nekdo prebral do konca. Taki smo pač geolovci (sam nisem pri tem nobena izjema 😊). Po možnosti naj bo opis vsaj še v angleščini. Sicer je ne razumejo vsi obiskovalci, vendar bo prevod z Googlovim prevajalnikom iz angleščine boljši kot iz slovenščine. Če želite, da bo obisk dejansko doživetje lokacije in ne samo hiter postanek za še eno najdbo, izberite naloge, ki bodo zahtevale, da se obiskovalec posveti lokaciji. Naloge naj ne bodo le dokazilo, da se je nekdo samo pojavil na objavljenih koordinatah (čeprav smernice zahtevajo zgolj in samo to). Slikanje z listkom, na katerem sta vzdevek in datum, kot dokaz obiska je po mojem mnenju popolno razvrednotenje lokacije in ideje virtualnega zaklada. Ni treba, da se s tem strinjate, vseeno pa razmislite o tem. Poiskati nalogo, ki je ne bo mogoče opraviti od doma, ni tako lahko. Vendar pri tem razmišljajte predvsem o doživetju lokacije, ne pa o tem, kako bi zagrenili življenje tistim, ki iščejo bližnjice (teh je v resnici malo). Kdo pa pravi, da ne bo nekdo prinesel listkov še za pet prijateljev?

Nekateri zahtevo, da mora biti na sliki vsaj del geolovca, vzamejo dobesedno

Pri sestavljanju opisa svojega zaklada sem imel največ težav ravno s tem, kako skrajšati besedilo na dolžino, ki ne presega potrpljenja povprečnega geolovca. Vključil sem nekaj bistvenih podatkov o prvem vzponu na Triglav in nekaj zanimivosti, ki bi utegnile pritegniti pozornost. Imam občutek, da mi je uspelo. Za nalogo sem izkoristil malo znan podatek, da tudi kiparji običajno podpišejo svoja dela podobno kot slikarji svoje slike. Na vsakem kipu boste nekje našli kiparjev podpis. Kdo je avtor spomenika, je navedeno že v opisu. S tem sem geolovcem dal vsaj približno vedeti, kaj naj iščejo. Povedati pa mi morajo, kako se je kipar podpisal in kam je umestil podpis. To nalogo je zelo težko opraviti drugače kot z obiskom spomenika (najbrž pa ni čisto nemogoče). Seveda zahtevam tudi sliko s spomenikom v ozadju kot varovalko pred širjenjem odgovora z ustnim izročilom. 😉 Naloge so prevedene v jezike najpogostejših obiskovalcev, kar se je izkazalo za zelo koristno.

4. Ne komplicirajte in ne bodite geopolicaj

Velika večina najditeljev je poštenih. Na lokacijo virtualnega zaklada pridejo z namenom vpisa najdbe. Nekateri pa niso ravno najbolj zavzeti. Opis preletijo na hitro ali pa ga sploh ne preberejo, pri prebiranju nalog so površni, če nalog ne razumejo (ker so npr. samo v slovenščini), bodo poslali samo sliko z lokacije. Kaj narediti s takimi?

Sam še nikoli nisem odrekel vpisa najdbe nikomur, ki je očitno obiskal lokacijo z namenom najdbe zaklada, tudi če je kot odgovor poslal popolno traparijo. Kljub temu, da so opisi nalog v petih jezikih, se najdejo taki, ki mi namesto zahtevanega podpisa avtorja pošljejo cel prepis besedila na spominski plošči. Zanimivo, da pri tem prednjačijo Nizozemci in Flamci, pri katerih se z Googlovim prevajalnikom očitno nekaj izgubi s prevodom (ali pa kaj doda). Če je nekdo našel večino zakladov v okolici in mi je poslal sebek s spomenikom v ozadju, potem dvoma o tem, da je bil v Bohinju in je obiskal virtualni zaklad, najbrž ni. Je to vredno teženja, da se na sliki ne vidijo obrazi vseh srčnih mož ali da odgovor ni čisto pravi? Po mojem, ne. Vesel sem vsakega geolovca, ki se potrudi do mojega zaklada, tiste, ki najdbo vpišejo s kavča, pa je večinoma lahko prepoznati. Lahko pa si življenje zakomplicirate tako, da se boste ves čas prerekali z najditelji. Kljub temu sem nekaj zapisov izbrisal. Če mi nekdo kljub opominu ne pošlje ne odgovora ne slike oziroma se ne odzove na prošnjo po dopolnitvi, zapis brišem. Še nihče se ni pritožil. So pa nekateri ponovno vpisali najdbo in opravili naloge tako, kot je treba. Nekateri pa so, ko so videli, da so popolnoma brcnili v temo, svoj zapis izbrisali sami, čeprav tega nisem zahteval.

5. Uživajte ob zadovoljnih najditeljih

Biti lastnik virtualnega zaklada je včasih težko. Nekateri lastniki si, kot omenjeno, lastništvo takega zaklada dodatno otežijo še sami. Našli so se menda že taki, ki bremena niso zmogli in so na novo postavljen virtualni zaklad arhivirali. Meni je, kljub občasnemu bremenu, moj virtualni zaklad veliko veselje. Zadovoljen sem, da je večini obiskovalcev lokacija tako všeč, da to poudarijo v zapisu, tudi če ne pustijo favorita. Včasih se ob kakšnem odgovoru valjam od smeha, drugič se držim za glavo. Včasih me kakšen tudi res razžalosti. Dolgčas pa ni nikoli. 😀