Avtor: dr.gumpi

Laško, pogosto slišana beseda na geolovskih dogodkih. Običajno v zvezi s števnikom. A tokrat govorimo o kraju, nad katerim se dviga čudovit grič, ki nudi vse, kar ponujajo precej višji sosedje na tej ali drugi strani Savinje. Piramidasta gora se dviguje slabih 300 višinskih metrov nad izhodiščem. To je seveda o Hum, hišna gora Laškega. Poti nanj niso prestrme, vendar pa so na nekaterih mestih, predvsem prav pod najvišjo točko ali ob prečenju vrha, nekoliko bolj zahtevne. A to geolovcev ne ustavi…

Je lahko pot cilj? Ali pa ta stara misel pomeni zgolj to, da ne veš, kam greš, oziroma je vseeno kam prideš? Pri Poti svobode okoli Šmarne gore je zadeva precej jasna: cilj je prehoditi pot, ki objame Šmarno goro, brez vsakega dvoma, kam na koncu prideš. Na izhodišče, seveda. Po tej poti namreč ne bomo prišli ne na Grmado, ne na še bolj polno Šmarno goro. Doživeli pa bomo veliko. Gozd, včasih kar blatne kolovoze, klopi na najbolj razglednih mestih, kapelice ob poti, zanimive stopničke, prepade pod nami, celo železna pomagala, ki olajšajo prehod preko skalnega sveta.

Ajdna, visoka vzpetina nad Savsko dolino, je bila v starih časih neosvojljiva trdnjava s prepadnimi stenami in čudovitim razglediščem, ki pa je hkrati ravno pod vrhom ponujala dovolj ravnega prostora za nekaj hišk in cerkvico. Razlogov, da se povzpnete nanjo, je veliko. Nenazadnje tudi zaklad, eden starejših v Sloveniji, ki že več kot 15 let vabi in zbira podpise geolovcev, ki se potrudijo do njega.

Planinsko polje, najnižje ležeče polje v Notranjskem podolju, je eden naših kraških biserov. Z vršički, ki ga obkrožajo, je vsekakor zanimivo za obisk v vseh letnih časih. Le ko je poplavljeno, bo najbolje izbrati cilj, ki je vsaj nekoliko dvignjen. A kje začeti? Morda vam bo ta namig v pomoč, še posebej, če se sem odpravljate z geolovskim namenom.

Krompirjevih počitnic je konec, morda pa bo tudi še letos kakšna priložnost za izlet malo višje. Na planino Koren in potem še malo naokoli, na primer. Planina leži na začetku zatrepa, ki ga na zahodni strani objema greben Ježa, ki se začne z Velikim Zvohom in zaključi z Vrhom Korena, na severni Kompotela in na vzhodni Košutna. Najlažje do nje pridemo s Kriške planine pod Krvavcem. Ti kraji imajo dolgo geolovsko zgodovino, a se vsako leto najde še kaj novega.

Bab imamo pri nas kolikor hočete. Govorimo seveda o tako poimenovanih gorskih vrhovih ter kamnitih osamelcih. Danes vam za izlet predlagamo razglednik s tem imenom nad Čemšenikom, visoko nad dolino Kokre. Lahko je samostojen cilj, če imate čas, voljo, željo, kondicijo in kar je še treba za osvajanje takih Bab, pa je lahko samo postanek. Zakladov je v okolici še nekaj.

Rjavica je vršiček v Karavankah severno od Suhega ruševja in vrhov nad njim, dejansko vzpetina v grebenu, ki teče s Palca proti severu. Nanjo se lahko podate po dobro uhojeni in opisani poti ali pa, kot tokrat dr.gumpi, z avstrijske strani po deloma brezpotju. Ta izlet ni za vsakogar. Za izkušenega hodca, ki je vajen hoje po brezpotjih in se mu ni težko prijeti za skalo, vejo in si pomagati naprej, pa ne bo pretežak.

Slovenji Plajberk? Se kdo tu heca, zafrkava? Saj si človek že ob imenu kraja polomi jezik, kaj šele, da bi tam hodil. Pa je vredno in se splača. Treba bo čez mejo, najbolje preko Ljubelja, potem pa mimo Nemškega Petra in v zaselku Sopot, nekje visoko nad sotesko Čepe, odvijemo levo proti dolini Poden. In nato od zaklada do zaklada ob lepih razgledih naokoli nazaj na izhodišče. Pa je šel še en geolovski dan…

Kokoš je tista pernata žival, ki znese jajce. Oziroma se izvali iz njega. Še vedno ne vemo, kaj je bilo prej. V geolovskem svetu filozofskih zagat ni: najprej je bila Kokoš, razgleden hrib na meji med Slovenijo in Italijo, potem pa zaklad na njej. Splača se jo obiskati, peš ali s kolesom. Kot samostojen cilj ali eno od postaj (geolovskega) raziskovanja Krasa.