Avtor: dr.gumpi

Notranjska leži tam, kjer se starodavne trgovske poti od Jadrana do Baltika vzpenjajo v planote, ki vodijo proti sredini Evrope. Nenavadna dežela, polna lepot in skrivnosti. V tem prečudovitem koščku sveta se med Bloško planoto na severu in Snežniškim pogorjem na jugu ter začetku Kočevskih pragozdov na vzhodu in podolgovate Javorniške gozdne pregrade na zahodu skriva Loška dolina. In njeni zakladi…

Do Starega Ljubelja je res zgolj prijeten sprehod, nezahteven in primeren skorajda za vsakogar. Ki ima na vrhu kočo, kjer lahko najdemo primerno okrepčilo ali zgolj tekočo osvežitev. Za sprehod je zanimiv spomladi, ko sneg izgine, poleti, ko je zrak dehteče pregret, pa tudi jeseni, ko se listje dreves vse naokoli obarva. In tudi geolovci imamo na Starem Ljubelju in v njegovi okolici kaj početi…

Nanos je tisti vrh (v resnici je kar cela planota oziroma greben), na katerem se vsakomur na poti proti morju ali Vipavski dolini ustavi oko. Vrh, s katerega se zažene burja in pomete vse kar je slabega tja proti morju. Z njega se vidi prav daleč. Geolovci pa seveda ne bodo prišli samo zaradi razgleda…

Gora Oljka je, kljub imenu seveda, “zgolj” 733 metrov visok hrib, ki leži vzhodno od Šmartnega ob Paki. Zvonika mogočne cerkve na vrhu jo povišata še za dodatnih 38 m. Z vrha, katerega staro ime je Križna gora, je lep razgled na Posavsko hribovje, Paški Kozjak, del Pohorja in vzhodnih Karavank ter Kamniško Savinjskih Alp. Seveda lahko na njem poiščete tudi skrito škatlico…

Namigi za izlet so bili doslej pogosto usmerjeni v hribe. Večina pa se bo strinjala, da je tudi na morju lepo. In v tem letnem času običajno topleje kot v notranjosti. Je kak poseben razlog, da se ne bi odpravili na skrajni sever naše obale? Ujet nekaj zimskega sončka in pobrat tista dva zaklada, ki čakata prav na rtiču.

Dejstvo je. Če hočemo kaj videti, se moramo vzpeti visoko. Najdlje sega pogled, če se pozvpemo najvišje, a včasih to niti ni cilj. Panoramo, ki bo magnet za všečke, ponujajo tudi lažje dostopni cilji. Kot na primer Srednji vrh, vršiček, ki je obdan z očaki Karavank. Na eni strani je masiv Begunjščice, na drugi, čisto blizu, Vrtača. Na tretji, le nekoliko dlje, prvak te gorske verige, ki razmejuje sončno in senčno stran Alp. Na vrhu pa je tudi Razgled.

Ko razmišljamo, kam bi jo mahnili na sončen dan, se velikokrat ne zavedamo, da so najbližje poti običajno najboljše. In do Kamnika vsaj iz osrednje regije ni prav daleč. Po nekaj geolovskih dobrotah, ki jih ponuja mesto, pa se usmerimo navzgor…

Pred dnevi smo se ustavili pod Bočem, se nanj seveda tudi povzpeli. Gotovo smo ob iskanju zakladov na vrhu pogledali tudi naokoli in ob tem nismo mogli spregledati podobno visoke vzpetine nedaleč stran. Donačka gora. Čudovit razglednik, pot nanj pa nam vzame prav toliko časa kot želimo. Zakladi? So!